Plemstvo je prebivalo v gradovih, ki so bili center oblasti in družabnega življenja. Postavljeni so bili na strateških obrambnih in razglednih točkah. Nekateri gradovi so nastajali tudi v sklopu mest. Na slovenskem območju so v srednjeveškem obdobju zgradili od 60 do 70 gradov, ki so bili zgrajeni iz lesa in kamenja. Obdani so bili z obzidjem, obrambnimi jarki in stražnimi stolpi. Za obzidji so imeli bivalna in gospodarska poslopja, kot so obrtne delavnice, hlevi, orožarne in skladišča. Kapela in glavni grajski stolp sta bila sestavna dela vsakega gradu. V stolpu so shranjevali tudi živila. Vodo so pridobivali iz lastnega vodnjaka. V večini gradov so bile tudi grajske ječe. Ječa je bila ozka, temna in mrzla kletna luknja, kamor so zapirali kaznjence ali sovražnike.
V trinajstem stoletju so bili grajski stanovanjski prostori zelo skromni. Imeli so eno veliko sobo z ognjiščem, posteljo ter nekaj skrinjami. Stranišča so bila v majhnih nišah nad kakšnim jarkom ali prepadom. Tla so bila hladna, zato so jih prekrili s slamo ali preprogrami. Greli so se s kurjenjem drv na odprtih ognjiščih ali v kaminih. Kuhinja je bila črna in sajasta. V njej so nad močnim ognjem pekli meso. V takšnem srednjeveškem gradu je bilo v začetku temačno, neudobno in zelo mrzlo v zimskem času. Razsvetljavo so jim delale smolenice in lojenke. Notranjost gradov je bila mračna. Okna so bila majhna in ponavadi brez stekel, saj je bilo steklo v tistih časih zelo drago.
V 14. stoletju pa so bili gradovi že nekoliko bolj sodobni za tiste čase. Število sob se je povečalo in so bile lepo okrašene, v njih je bilo tudi veliko topleje. Izdelali so tudi več pohištva. V skrinje so zlagali srebrno in kositrno posodo. Lončene peči so se začele pojavljati v 15. stoletju. V 15. stoletju so pričeli zidati ločene kopalnice.
