Živel je gornik po imenu Pavel. Bil je močan za tri vole, lep in vse ženske so ga hotele imeti, razen tiste, v katero je bil zaljubljen. To je bila Elizabeta, hčerka grofa. Vedno znova jo je osvajal in ji dvoril, ona pa ga je vedno znava odbijala. Ko je pristopil, se je pretvarjala, da ga sploh ne sliši ali pa je bila preveč vzvišena, da bi se pogovarjala z moškim, kot je bil on. Sicer ji ni mogel preveč dvoriti, ker je bila vedno v družbi mame. Takrat moški kot je on, iz nižjega sloja, ni smel pristopiti in ogovoriti grajske gospodične.
Ko se je Pavel nekega dne sprehajal po trgu, se je zaletel v žensko. Zagledal je Elizabeto, ki jo je tako neskončno ljubi. Opravičeval se ji je na vse možne načine. Vprašal jo je celo, če se ji lahko kako oddolži. Elizabeta je odgovorila, da bi jo lahko peljal na večerjo, ker ima njen oče danes grajsko zabavo in se ji je želela izogniti. Kajti njen oče se je vedno samo hvalil pred drugimi ljudmi in tudi njo. Elizabeta je morala vedno v vsem poslušati očeta, pa če ji je bilo prav ali ne.
Zato se mu je na nek način hotela maščevati in vsaj enkrat okusiti, kakšno je življenje brez njenega očeta, pa čeprav samo za eno noč. Pavel pa je v tem videl dobro priložnost, da bi lahko osvojil njeno srce, zato je tudi privolil. Na večerji se je Elizabeta zelo sprostila in ni bila več tako vzvišena. Prvič v življenju je uživala. Pavel jo je povabil na ples, ki se je zelo razlikoval od njihovega, vendar ji je bilo všeč. Med plesom sta se prvič poljubila in Elizabeta ga ni odrinila. Po plesu sta se malo sprehodila in si zaupala nekatere stvari.
Elizabeta je povedala Pavlu, da je že dolgo zaljubljena v njega, ampak mu ni upala povedati, ker bi bil njen oče jezen. Pavel je bil zelo srečen, da je končno osvojil njeno srce. Od tega dneva naprej sta se vsak dan dobivala in Elizabeta si je vedno znova izmišljala izgovore samo, da je lahko bila s svojo ljubeznijo. Nista se bala pokazati svoje ljubezni tudi v javnosti. Pri tem pa nista razmišljala na posledice, ki lahko nastanejo. Namreč za to je izvedel tudi grof in bil je tako besen, da je Elizabeto zaprl v sobo in ji prepovedal izstop iz gradu, Pavla pa je dal zapreti zaradi nadlegovanja njegove hčerke.
Elizabeta je poskušala pobegniti iz gradu, ampak je padla in si pri tem zlomila nogo. Zaradi tega je imela še strožjo varovanje. Medtem pa je Pavel načrtoval pobeg iz zapora. Ko se je zdanilo, je Pavel počakal, da je stražar zaspal. Takrat mu je vzel ključ, si odklenil celico, njega pa je z glavo udaril ob zid in ga odvlekel v njegovo celico. Tam ga je slekel in si sam oblekel ta oblačila, svoja pa je oblekel njemu. Stražarja je zaklenil v celico, da bi bilo videti ,kot da je tam on. Pavel se je počasi odpravil ven, na poti pa je srečal drugega stražarja, ki ga je pozdravil.
Pavel ni hotel biti preveč sumljiv, zato je samo zamrmljal. Na srečo stražar na njem ni opazil ničesar čudnega. Vedel pa je, da bodo to kmalu ugotovili, zato je začel teči k Elizabeti. Ampak tam je že spet naletel na drugo težavo. Tudi tam sta bila dva stražarja in ni mu bilo jasno zakaj. Zgrabil je dva kipa in ju z njima udaril. Vedel je, da ne bosta dolgo v nezavesti, zato je hitro odnesel Elizabeto. Sploh ni spraševal, zakaj ima povito nogo, le tekel je, kolikor hitro je le mogel.
Pavel je videl, da ju iščejo stražarji, zato sta se skrila v grajsko cerkev, ker je vedel, da ju tam prav zagotovo ne bodo iskali. Medtem časom sta se objela in poljubila ter si izrekla svojo ljubezen. Odločila sta se, da bosta pobegnila in zaživela daleč proč od Elizabetine družine, ker sta vedela, da njen oče ne bo nikoli odobraval njune ljubezni. Ukradla sta grajsko kočijo in se z njo odpeljala neznano kam. Elizabetin oče ju je poskušal zaustaviti, vendar mu je Elizabeta povedala, da ne bo s tem nič dosegel, če jo bo zaklepal, ker bo ona Pavla imela zmeraj rada. In to je dalo očetu misliti.
A ko se je zavedel, da se ljubezni res ne da ukazovati, je bilo že prepozno, kajti Elizabeta je bila že daleč stran in nihče ni vedel kje. Oče je bil od takrat dalje bolj razumevajoč, a Elizabete ni več imel za svojo hčerko in nikoli več ni želel slišati za njo. A v resnici se je vsako noč pred spanjem spraševal, kje je, ali je dobro in če tudi ona kaj misli na nanj. Medtem sta se Elizabeta in Pavel preselila na podeželje, se poročila in imela veliko otrok. Čeprav sta živela bolj skromno in bila odvisna od tistega, kar sta pridelala, sta bila srečna. In to je bilo najpomembnejše!
