Graščak na Trautmanstdorf prireja zabavo

Bližal se je konec leta 1650. To je pomenilo, da se začenja čas novoletnih zabav, s katerimi so se razkazovali bogati graščaki. Kot vsi drugi je tudi graščak Trautmansdorf prirejal zabavo. Rože, služinčad, osvetlitev, za vse je bilo poskrbljeno. Le nekaj še je manjkalo na grofovem dvorcu - kuharica. Po vasi se je razširil oglas za prazno delovno mesto v grofovi kuhinji. Mlade in stare, žene in vdove so se javile na dvorcu.

Kot je bilo videti, je graščak ocenjeval po lepoti in prav zaradi tega je bila kuhinja vedno prazna, dokler ni pred graščaka stopila črnolasa mladenka. Premeril jo je od glave do pete. Njegove oči so brale lepe obline ter se ustavile na kot iz marmorja izklesanem obrazu z diamantno lepimi očmi. Lepota njenega obraza mu ni dopustila,da jo zavrne. Preden je privolil, da dobi delovno mesto, jo je še vprašal, kako ji je ime.

S kančkom strahu v glasu mu je vrnila odgovor: »Jana«. Grof je samo mirno prikimal in ji odobril delovno mesto. Njen nasmeh ob njegovih besedah ga je omamil. Tako je že nekaj dni Jana služila graščaku. Noč pred zabavo je bilo veliko dela. Jana je zaradi tega garala dlje. Ko se je ravno odpravljala domov, se je pred njo kot strela z jasnega pojavil graščak. Ustrašila se ga je. Ta ji je le globoko pogledal v oči in ji v roko stisnil kos pergamenta. Šele ko je prišla domov, ga je odvila. Tedaj si je zaželela, da njen oče ne bi bil le reven krojač, temveč vsaj kak trgovec, ki bi jo v mladosti lahko poslal v šolo, kjer bi se naučila brati.

Vendar pergamenta ni mogla kar tako prepustiti ognju kamina. Odšla je na drug konec vasi, kjer je živel njen boter. Le tam je lahko izvedela, kaj je to pismo. Boter si je nadel očala in začel počasi prebirati črke. Sledile so besede in besede. Janja pa je že ob naslovu dojela, da jo grof vabi na jutrišnjo zabavo. Panično se je pogledala v ogledalo ter se zgrozila nad svojimi razcapanimi cunjami. Hitro je stekla domov, da bi očetu sporočila novico. Zadihana mu je povedala, kaj se je zgodilo.

Ta jo je nežno prijel za roko in ji rekel: »Za vse se najde rešitev!«Odšel je v svojo sobo, kjer je šival obleke ljudem višjega sloja. Janji je le še naročil, naj se naspi, saj jo jutri čaka dolg dan. Bila je zmedena. Ulegla se je in ni vedela, kaj naj naredi, vendar je očetu zaupala. Sončni žarki so kmalu osvetlili Janjin obraz. Usedla se je in si nadela nogavice. Šele ko si je pomela oči, je na stolu zraven postelje zagledala belo čipkasto obleko. Vzelo ji je sapo.

O taki obleki so še tiste najlepše gospodične lahko le sanjale. » Upam,da ti je všeč,« se je za njenim hrbtom prikazal oče. Janja je ostala brez besed. Očeta je le močno objela ,saj to je bilo edino, kar je lahko naredila. Kmalu je ura odbila pet. Čas je bil za odhod. Janja je bila na poti do dvorca zelo vznemirjena. Še nikoli ni niti spregovorila s kako gospo tako visokega sloja. Prispela je na dvorec.

Tam jo je pričakal služabnik in kopica začudenih pogledov. Vsi so se uzrli v njenega konja. Namesto z razkošno kočijo je Janja prispela z majhnim konjem. Ko je stopila z njega, so ljudje še bolj debelo gledali. Možje v njeno čudovito obleko, gospe pa v grofa, ki jo je pričakal in jo poljubil na roko. Janja se je le vljudno priklonila, kakor je to včasih videla pri drugih gospodičnah. Ko sta prispela v dvorano, jo je graščak brez obotavljanja zavrtel med plešoče pare. Glasba, soj luči v ozadju, bilo je popolno. Več kot samo popolno.

Glasba se je upočasnila, z njo pa tudi ples graščaka in Janje. »Povejte, graščak Trautmansdorf, zakaj ste me povabili sem?« se je opogumila Janja. Ta jo je prijel za roko in odpeljal na balkon, ki ga je osvetljeval le soj meseca. Janja je graščaka pogledala z velikimi zelenimi očmi. Ta pa jo je le še objel in jo poljubil. »Zato. Zato sem te pripeljal sem,« ji je odgovoril. To je bila pomembna noč v graščakovem in Janjinem življenju. Še tisto noč sta se zaročila. In povem dovolj, če rečem, da sta živela srečno do konca svojih dni.

Viri:

Grajske zgodbe, Tea Škrjanec, 2011
Pri urah slovenščine učenci spoznavajo različna književna dela, pri katerih spoznavajo značilnosti različnih književnih prostorov in literarnih oseb. Tematika kulturnega dne osmošolcev je bila Grajske zgodbe. V zgodovino kraja Negova in Negovskega gradu jih je popeljala vodička Dragica Starovasnik, ki je povedala še marsikatero zanimivo anekdoto iz preteklosti. Legende so učence popeljale v domišljijski svet in nastali so zanimivi literarni zapisi. Učiteljici Živana Safran in Alenka Kozar.

Komentarji