gradKaj je grad?
Grad je srednjeveško utrjen stavbni kompleks, ki stoji ponavadi na nekem zavarovanem območju. Varovano je lahko naravno ali umetno.
Grad je bil dom fevdalnega gospoda in njegovega namestnika. Grad je opravljal tudi funkcijo središča fevdalne zemljiške posesti.
Kakšne gradove poznamo?
Gradovi so lahko cesarski, samostanski, mestni, škofovski ali pa gre za gradove mejnih grofov.
Funkcionalno lahko razdelimo gradove na mejne gradove, stalne rezidence, rezidence visokega ali nizkega plemstva, središča zemljiških gospostev itd.
Po topografiji jih lahko delimo na višinske, nižinske, jamske in vodne gradove. Edini vodni grad v Sloveniji je grad Otočec.
Glede na arhitekturno zasnovo jih delimo na stolpaste gradove, visoke trdne hiše, obodne gradove, koncentrično raščene gradove.
Glede na slogovne značilnosti jih delimo na karolinške, romanske, gotske in renesančne.
Glede na čas nastanka, pa jih delimo na gradove, ki so nastali do 11. stoletja, na gradove 12. stoletja, na poznosrednjeveški gradove, itn.
Selitev iz grajskega griča v dolino
Približno v šestnajstem stoletju so fevdalci pričeli z zidnjem razkošnih dvorcev v nižinah. Začeli so puščati gradove grajene na višinah, ki so jim postajali neudobni in hladni. V mestih so torej pričele nastajati razkošne palače, ki so bile namenjene zgolj bivanju.
Arhitektura dvorcev je svoj vzpon doživela predvsem med baročnim časom. Barok je bilo obdobje razkošne arhitekture in udobja tudi znotraj samih dvorcev in graščin.
Dvorci, ki so nastali pod vplivom baroka so na primer dvorec Štatenberg, Haasberk pri Planini, Soteska, Dornava, Kromberk, Vogrsko, itd. To so bili časi, ko mogočne utrdbe namenjene obrambi na visokem hribovju niso bile več tako aktualne in mnoge so iz tega razloga pričele propadati.
Marsikateri gradovi, ki so še danes prisotni na slovenskih tleh, po večini stojijo na strmih pobočjih in imajo težak dostop. Če niso našli primernega vrha strmega griča, so naredili svoj umetni grič ali pa skopali širok vodni jarek. Vse to ima seveda svoj razlog. Zaščita pred sovražniki. Dostop do gradu je po večini le z ene strani. Torej v tem primeru je bilo potrebno braniti le eno stran gradu. Takšne grajske utrdbe so pod dobrim poveljnikom zdržale celo večmesečno obleganje.
Prvotni gradovi v desetem in enajstem stoletju so izgledali kot večnadstropne stolpaste zgradbe tudi s poltretjo debelino zidov.
Prvotni zametki današnjih mogočnih gradov so bili torej zelo preprosti in namenjeni zgolj obrambi. Zidani so bili iz lomljenega kamenja. Imeli so majhna okna oz. strelne line. Vhod je bil v prvem nadstropju. Dostop do vhoda je bil po lestvah, stopnicah ali preko dvižnega mostu.
Stolp je obdajalo leseno obzidje oz. palisade. Kasneje so le to nadgradili z zidanim obzidjem ter obrambnim jarkom. Tipična romanska stolpičasta gradova na slovenskem sta ohranjeni razvalini gradu v Zgornjem Čretežu blizu Mokronoga ter freisinški grad na Kranclju nad Škofjo Loko.
Naslednja stoletja so stolpe dozidavali in tekom zgodovine so počasi pridobivali obliko današnjih gradov. Spreminjati se je začela tudi sama funkcija grajskih stavb. Nastajala so obodna in hišasta velika poslopja, ki so vrhunec doživela v gotiki in kasneje v renesansi in baroku. Določeni pomembni gradovi so pričeli imeti znotraj obzidja že stanovanjski del, imenovan palacij,
