Že dolgo se pripoveduje, da je na Lančperku pokopanega mnogo zlata. Nekoč ga je šel šmartinski kmet »Kovač Rrdavs« s svojim sinom iskat. Kopala sta in zadela na neko votlino. Pa glej čudo! Nastal je silen vihar in približala se je čudna prikazen, ki je odnesla sina.
Oče pa je komaj ušel. Tedanji šmartinski župnik je slovel kot »blaga duša«. Njega je šel kmet vprašat za svet. Župnik mu je rekel: »Počakaj, da mine eno leto! Nato pa pojdi po sina! Toda ne pozabi na enoletno leskovo palico, ki je zrasla na takem prostora, kamor ne pridejo solnčni žarki.« (Takemu prostoru pravijo »Lenardov graben«; v Šmartnem sta dva »Lenardova grabna«.).
Kmet je storil tako, kakor mu je gospod župnik nasvetoval. Ko mine leto in dan, gre pred votlino. Tam začne klicati: »Jaz hočem sina nazaj.« Hkrati tolče s šibo okrog sebe. Nato stopi v votlino in dela ondi isto ko pred njo. Tedaj zasliši glas, ki mu veleva, naj se vrne pred votlino, kjer bo našel sina. Ko pride kmet ves preplašen iz votline, res zagleda sina, ki ga je že čakal. Ves vesel se je vrnil kmet s sinom na svoj dom in sklenil je, da ne bo zaklada nikdar več iskal.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Rabensberg~_Lan%C4%8Dperk
