Zgodovina

Na kraju, kjer je danes zapor Dob, je dolga stoletja stal grad, ki se je v slovenščini vedno imenoval Dob, v nemščini pa Wazenberg ali Watzenberg. Grad se prvič omenja v pisnih virih 14. stoletja. Lastništvo je prehajalo skozi roke rodbin z nemškimi imeni Aych, Pyrsch in Schranckler, dokler ga leta 1621 niso kupili Wazenbergi. Leta 1723 so ga prodali Francu Bernardu Lambergu, ta pa leta 1740 grofu Joštu Vajkardu Barbo Waxensteinu. Grofje Barbovi so posestvo združili s posestvom v bližnjem Rakovniku pri Šentrupertu, nakar je ostalo v lastništvu njihove rodbine do 2. svetovne vojne.

Propad gradu

V noči iz 26. na 27. december 1942 so grad Dob napadli,  izropali in požgali slovenski partizani.

V gradu je takrat pod zaščito grofice Stelle Barbo-Waxenstein in njenega moža Felixa Logothettija začasno prebivalo tudi 9 članov družine slovenskega župana Šentruperta, Jožefa Mavsarja, ki so se zbrali ob obhajanju božičnih praznikov.

S požigom gradu Dob je neposredno povezan poboj družine predvojnega šentrupertskega župana Jožefa Mavsarja in umor celotne družine grofice Stelle Barbo Waxenstein. Partizani so na mestu ubili grofico, grofa in njunega sina Deodata, sedem članov družine Mavsar pa zajeli. Po pričevanju očividcev in zdravniške komisije, ki je pregledala mesto požiga, so partizani vseh sedem zajetih članov Mavsarjeve družine po celodnevnem mučenju še žive zažgali na grmadi.

Po napadu so od gradu ostale le ruševine, po koncu 2. svetovne vojne pa je bil dokončno zravnan z zemljo.

Danes

Na njegovem mestu so komunistične oblasti zgradile največjo kaznilnico v Sloveniji, današnji zapor Dob.