Dvorec Jablanica

Leta 1629 je Emaniele De Fini od Elizabete pl Moscon roj. Cvetkovic kupil polovico grašcine Jablanica, druga polovica pa je ostala v lasti njene starejše sestre Felicite Ursini grofice Blagaj roj. Cvetkovic. Emanuele De Fini je bil pripadnik premožne patricijske družine iz Benetk. Obogatel je z dolgoletno trgovsko dejavnostjo na otoku Ciper. Po turški prevladi v Egejskem morju se je vrnil v Benetke. Ko se mu je ponudila priložnost za ugoden nakup posestva na Kranjskem, se je z družino preselil v Jablanico.

Po koncu turškega pustošenja je s svojimi izkušnjami in kapitalom poskrbel za ponovni gospodarski razcvet. De Fini je zacel takoj po nakupu polovice gospošcine pricel graditi njeno novi središce, saj je grad ocitno v celoti ostal v lasti grofice Blagaj. V dolini ob cesti je zgradil novi dvorec, ki še danes na okenskem okviru nosi letnico 1631. Dvorec je postal sedež združene gospošcine Jablanica - Gotnik. To funkcijo je opravljal vse do leta 1708, ko se je lastnik jablaniškega dvorca Franc Lazarini porocil z lastnico jablaniškega gradu in druge polovice jablaniške gospošcine Marijo Ano Raunach. Od takrat je bil dvorec pristava gradu.

Po opustitvi starega gradu na zacetku 19. stoletja je dvorec znova prevzel funkcijo središca jablaniške gospošcine. V lasti jablaniške veje Lazarinijev je ostal vse do leta 1886, ceprav so se okoli leta 1830 njegovi lastniki preselili v palaco v Labinu v Istri, za dvorec pa so odtlej skrbeli oskrbniki. Leta 1886 so dvorec in posest v Jablanici prodali Jožefu Domladici iz Ilirske Bistrice za 23.000 goldinarjev, leta 1902 pa ga je od Domladicevih dedicev kupil dunajski veletrgovec Albert Dub ter pricel posest in stavbni kompleks razprodajati po kosih. Propadajoci in zanemarjeni dvorec je leta 1915 prešel v last družine Bervar iz Ljubljane, leta 1934 pa je postal, podobno kot eno leto poprej dvorec Gotnik last podjetja ERA - Ente Rinascita Agraria s sedežem v Benetkah. Vzhodna polovica dvorca je postala last družine Štefancic. Po drugi svetovni vojni so zahodno polovico dvorca nacionalizirali. Tu so uredili stanovanja delavcev na posestvu, v pritlicnih prostorih in na podstrešju pa je do sredine sedmdesetih let Kmetijska zadruga 4. julij iz Ilirske Bistrice vzdrževala pišcancjo farmo.

Leta 1967 je bila streha nad osrednjim delom dvorca že sesuta, naglo pa je propadal tudi vzhodni trakt. Ko je nevzdrževana stavba postala prenevarna za stanovanje in perjad, so dvorec dokoncno prepustili usodi. Leta 1973 je kmetijska zadruga obvestila Zavod za spomeniško varstvo Gorica, da namerava dvorec ali prodati ali podreti. Nekoc celovito zaikrožen grajski kompleks so po letu 1960 razparcelirali in razprodali raznim uporabnikom. Gospodarska poslopja ob dvorcu so v sedemdesetih letih postopoma podrli in na tem mestu zgradili zasebne stanovanjske hiše. Dve novi hiši sta zrasli tudi na nekdaj parterno urejenem grajskem vrtu, ki ga je nazadnje presekala še nova cesta. Razpadajoci dvorec je leta 1982 prešel pod upravo obcine Ilirska Bistrica.

Danes v vecjem delu razvaljeni dvorec je nadstropna stavba na pravilnem pravokotnem tlorisu z izzidkom na zacelni strani. Stavba je bila prekrita z danes že skoraj popolnoma sesuto nizko korcasto streho. Desetosna glavna fasada je simetricno zasnovana in v osi glavnega portala poudarjena z nadstropje višjim rizalitnim izzidkom, ki ga zakljucuje nizko trikotno celo. Na fasadi so pod novejšimi opleski opazni sledovi nekdanje dekorativne poslikave v obliki vodoravnih in navpicnih pasov okraste barve. Na zahodnem vogalu je opazen naslikan šivan rob. Glavni portal je polkrožno sklenjen in opremljen s profiliranim sklepnikom in kapiteloma. Manjša in najbrž sekundarna vhoda brez obrob sta urejena na obeh koncih fasade. V pritlicju so deloma še ohranjeni pravokotni kamniti okenski okviri s profiliranimi prekladami in kovanimi železnimi mrežami. Okenski okviri v nadstropju so pravokotni in neclenjeni. Nad njimi osvetljujejo podstrešje manjše podolžnopravokotne odprtine. Desno okno v nadstropju nad glavnim portalom ima na prekladi vklesano letnico 1631 in rozeto. Pod napušcem je imela fasada profiliran vencni zidec. Triosni stranski fasadi sta podobno oblikovani.

Odprtine obeh osrednjih osi so sekundarno utilitarno predelane. Na zacelni fasadi je osrednji del za poldrugi meter izzidan in rizalitno pudarjen. Visoka pravokotna okna na prizidku so nekoc osvetljevala osrednje stopnišce. Drugi okenski okviri na zacelni fasadi so tako kot okviri oken na stranskih fasadah sestavljeni iz razlicnih kamnitih kosov, kar kaže, da so tu sekundarno uporabljali starejši material. Notranjšcina dvorca je kot zunanjšcina oblikovana dosledno simetricno glede na os glavnega portala. Prostori so imeli vecinoma danes v glavnem sesute ravne ometane lesene stropove. Prostora na vzhodni strani veže v pritlicju sta imela tako kakor prostor v severovzhodnem vogalu kapaste oboke. Dolga ravnostropna veža skozi vso širino stavbe vodi do nekdanjega stopnišca, ki se je proti veži odpiralo s tremi arkadnimi loki na opecnatih slopih. Sledovi sekundarno zazidanih širokih arkadnih lokov so opazni tudi v prostoru vzhodno od veže. V prvem nadstropju je bila nad pritlicno vežo urejena osrednja dvorana, iz katere sta na vsaki strani dva vhoda držala v sosednje prostore.

Lesena tla dvorane so bila tako kot stopnišce leta 1967 že sesuta. Sredi danes podrte zahodne stene dvorane je bil vzidan imeniten poznorenesancni kamin, katerega preklada je pocivala na nizu dekorativnih konzol. Na severni strani se je dvorana tako kot veža pod njo zakljucevala s tremi arkadnimi loki. Od tod je stopnišce vodilo v podobno oblikovano dvorano v drugem nadstropju. V prostorih prvega nadstropja so še opazni sledovi dekorativne arhitekturne poslikave. Nekoc so bili dekorativno poslikani menda vsi prostori. Pod poznejšimi popleski so bili mestoma opazni ostanki dekorativnih poslikav iz zacetka 19. stoletja.

Kompleks gospodarskih poslopij in parka ob dvorcu je popolnoma unicen. Na mestu vecjega gospodarskega kompleksa so brez upoštevanja historicnega amnienta zgradili nove stanovanjske hiše. Razvaljeni dvorec je danes ujet med novo pozidavo, ki je po letu 1970 popolnoma razvrednotila njegove bistvene kvalitete.