Dvorec Jelše

Na omembo dvorca prvič posredno naletimo leta 1424 kot Erlach, že leta 1480 pa se v urbarjih gospostev Lemberg pojavi ime Jelsche – Jelše. Dvorec se v virih prvič zanesljivo omenja šele leta 1666, ko je v grofovski stan povzdignjeni Žiga Gaisruck dobil v zakup plemiško prebivališče Jelše.

Posest, vezana na Jelše, je naglo rasla. Leta 1754 so k njej sodili štirje uradi s 158 podložnimi hišami. Gaisrucki so bili lastniki Jelš vse do leta 1799, ko je dvorec in gospoščino kupil Anton Nagy. Leta 1837 je bila v posesti Rajmunda Novaka, ta pa jo je leta 1845 prodal Rudolfu in Tereziji Gödel. Leta 1887 je bil lastnik dvorca pl. Artens.

Pred II. svetovno vojno je bila lastnica gradu družba Jelšingrad, ki se je ukvarjala z lesno trgovino. Med nemško okupacijo so v njem namestili t.i. Arbeitdienst (obvezno mladinsko delo pred vpoklicem v vojsko) in menda že takrat odpeljali del stilnega pohištva. Po končani vojni je bil v njem prevzgojni dom, nato pa je bil dvorec preurejen v dom upokojencev.

Od velikega kozjanskega potresa leta 1974, ki je dvorec močno poškodoval, Jelšingrad čaka na sanacijo in novo namembnost.

Stavba ima tlorisno obliko črke L s prizidanim stolpičem ob osrednjem traktu, hkrati pa je na tem mestu razgibana s stolpiči, pomoli in balkoni. Poleg pritličja obsega še nadstropje in vrhnje polnadstropje, podkletena je le na severnem delu osrednjega trakta. Najtemeljitejšo preobrazbo je stavba doživela v začetku 18. stoletja, ko so jo preuredili v baročni dvorec. Ob prizidavah je bil posodobljen še osrednji trakt in v njegovem nadstropju urejena reprezentančna avla. Dvorec je bil obdan s parkom, na robu dvorišča pa so stale alegorične figure štirih letnih časov, ki so danes shranjene v Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah.

Iz virov razberemo, da so bile Jelše izjemno razkošno opremljene. Po zapisih F. Steleta je bilo v dvorcu videti orožarno z zbirko orientalskega orožja, živalske mumije in druge egiptovske starine ter figuralne rezbarije primitivnih plemen. Bogata zbirka slik je vsebovala tudi trinajst baročnih portretov nekdanjih lastnikov gradu iz rodovine Gaisruck, žanrsko sliko iz 17. stoletja in nekaj krajin. Dvorec je bil opremljen tudi s stilnim pohištvom, krasili pa so ga tudi stari kristalni lestenci.

Ob povojnih pozidavah je bila zgodovinska notranjščina močno prizadeta, stara oprema pa je dobila nove, neznane lastnike. Vse, kar se še vidi od nekdanjega blišča, je orientalsko okrašen strop v mavrski sobi in osrednja freska v avli, ki naj bi prikazovala zmago Žige Dietrichsteinskega nad upornimi kmeti pri Brežicah leta 1515.

Predvideva se, da je slika skoraj gotovo navdihnila znanega slovenskega pesnika Antona Aškerca, ki je med letoma 1883 in 1889 kot kaplan služboval v Šmarju, da je napisal znani ciklus Stara pravda.

Grajski park Jelšingrad

Ime kraja Šmarje pri Jelšah je bilo prvič zapisano leta 1236, in sicer latinsko kot “Sancta Maria”. Pravijo, da je bilo nekoč v šmarski dolini veliko jezero in da so na njegovem otoku pozidali Škapulirsko kapelo. Od tod naj bi bilo ime “Marija na jezeru”. Cerkev in druge trške hiše stojijo na okamnelih jelšah, od koder naj bi izviralo ime “Šmarje na Jelšah”. Ker pa se tudi dvorec na zahodu imenuje po jelšah (dvorec Jelše oz. Jelšingrad), je dobil kraj ime, kot ga ima še danes Šmarje pri Jelšah.

Z dvorcem Jelše je tesno povezana zgodovina kraja v srednjem veku, saj priča o bogati srednjeveški kulturnozgodovinski zakladnici. Ob dvorcu je bil zasajen vrt z eksotičnim drevjem, danes pa je tik ob njem ohranjen park, kjer še vedno rastejo posebne drevesne vrste.

1. Javorolistna platana Platanus acerifolia, je pri nas pogosto drevo v mestnem okolju in starih parkih. Je križanec med vzhodno platano doma v Sredozemlju in zahodno iz Severne Amerike. Ima najboljše lastnosti staršev, zato dobro raste tudi v mestnem okolju. Dokler se niso pri nas pojavile bolezni in škodljivci iz njihove domovine, je bila najpogostejše sajeno drevo v mestih z onesnaženim zrakom, ker med vsemi drevesi najboljše prenaša umazan zrak.
2. Viseči jesen, Fraximus excelsior. »Pendula«, vejice ter deloma veje se povešajo proti tlom.
3. Skorš, Sorbus aucuparia, obseg 260 cm, višina 25m, zelo redka sadna vrsta, ki je bila včasih bolj razširjena. Plodovi so podobni drobnim hruškam, zelo trpki, dokler se ne umedijo. Še trpke plodove so stiskali skupaj s jabolki, tak jabolčnik se je poleti manj kvaril zaradi tanina, ki je v skorševih plodovih. To drevo je med največjimi pri nas.
4. Enolistni veliki jesen Fraximus excelsior »Monophylla«, običajni veliki jesen ima pernate liste, pri tej sorti je ostal samo vršni list.
5. Pernato nacepljenolistna bukev Fagus sylvatica »Laciniata«, na listih so zareze, ki sežejo skoraj do polovice listne ploskve. Zelo stara sorta najdena na Češkem rudogorju (Česky les) na meji z Nemčijo že leta 1792, opisana je bila 1795. Kmalu so jo posadili v številnih parkih po vsej Evropi.
6. Sršajevo listni veliki jesen, Fraximus excelsior »Asplenifolia«, spačeni črtalasti lističi na listnem vretenu, zelo ozki samo od 2-4 mm, le redko kje več. Ime ima po severnem sršaju, ki ima podobne ozke črtalaste liste kot so pri tem jesenu.
7. Kaspijska gledičevka Gleditschia caspica, je najbolj trnato drevo v naših klimatskih razmerah, drevo ki raste v parku Jelšingrada je brez trnov, kar je posebna redkost. Taka drevesa se razmnožujejo samo s cepljenjem, na drevesu se lepo vidi cepljeno mesto približno 0,5 m nad zemljo. Spodnja močnejša podlaga je ameriška gledičija, zgoraj je šibkejša kaspijska gledičevka brez trnov.
8. Ginko Ginkgo biloba, drevo katerega predniki so se pojavili na zemlji že več kot 180 milijoni let, to je bilo prej kot dinozavri, približno 120 milijonov let je nespremenjen. V Srednji Evropi je bil razširjen še pred 30 milijoni let. Po videzu je ginko listopadno drevo, po načinu oploditve in zgradbi ter obliki listov pa paprotim iz katerih se je razvil. Plodovi so po videzu podobni rumenim slivam, na Kitajskem jih jedo, ko so zreli in odpadejo močno smrdijo. Listi so podobni lističem praproti venerini lasci. Vsa ta leta je vrsta preživela v gorah osrednje Kitajske, kjer jih sadijo ob templjih že od davnine. Je najodpornejše drevo proti umazanem mestnem okolju, zato se vse več sadi v drevorede. Odporen je celo proti ognju, leta 1923, ko je Tokio po potresu zajel velikanski požar je zgorelo večina dreves, ginko je ostal. Podobno je bilo v Hirošimi in Nagasakiju, po eksploziji atomske bombe so drevesa ginka preživele najbližje središču eksplozije.
9. Pernatonacepljeno listna lipa Tilia platyphyllos »Laciniata«, listi so globoko in gosto nacepljeni, nekatere krpe resaste, večina je rahlo nakodranih.
10. Ameriška lipa Tilia americana, se pri nas redko sadi, ker jo domače vrste prekašajo po vseh lastnostih, zanimiva pa je zato, ker ima znatno večje liste kot jo imajo naše.
11. Kavkaški krilati oreškar, Pterocarya fraxinifolia je večdebelno drevo s številnimi koreninskimi odganjki. Spada v družino orehovk, drobni plodovi grahove velikosti so nanizani na vretenu, vsak ima majhno krilce, da ga lažje raznaša veter, zato ime krilati oreškar.