Zgornji samostan (zgornja hiša, »domus superior«) - Stare Slemene
Prva zasilna kartuzija je bila postavljena do leta 1165. V naslednjih desetletjih je bila po vzoru francoskih kartuzij in v skladu z redovnimi pravili pozidana enoladijska cerkev brez zvonika (sprva zgolj za patre, kartuzijane z mašniškim posvečenjem).

Vsako kartuzijo je obdajalo obzidje, ki je fizično ločevalo samostan od okolice. Žička kartuzija je klasičen primer kartuzijanske arhitekture, skoraj iz samih začetkov tega reda. Ker redovna pravila niso skoraj ničesar predpisovala glede gradnje, so v Žički kartuziji stavbe razporejene glede na obliko pokrajine, terenu pa se je prilagodilo tudi dokaj dobro ohranjeno obzidje zgornjega samostana Žičke kartuzije, ki je skoraj trikotne oblike.

Zgornji samostan je obsegal celice za 12 patrov, hišo priorja ter veliki in mali križni hodnik. Okoli malega križnega hodnika so bili zgrajeni skupni prostori: kuhinja, kapiteljska dvorana z oltarjem, ki je bila običajno povezana s priorjevo hišo in njegovo kapelo, pa tudi refektorij (skupna jedilnica) ter dormitorij (spalnica) za brate konverze, ki so ob nedeljah in praznikih iz spodnjega prihajali v zgornji samostan.

Spodnji samostan (»domus inferior«) - Špitalič
Spodnji bratovski samostan, na področju cerkve v Špitaliču, so sestavljale celice za 16 bratov laikov - konverzov, ki jih je prav tako povezoval križni hodnik. Domneva se, da je prav tako imel skupno kuhinjo in jedilnico, pa tudi infirmarium (bolnišnico) za bolne brate. V sklopu spodnjega samostana so namreč imeli t.i. hospital (hospic), ki naj bi stal na mestu sedanjega župnišča in po katerem je dobil ime Špitalič. V njem so pomoči potrebni dobivali miloščino v denarju, pa tudi pomoč v oskrbi, obleki, hrani in zdravilih, ki so jih v kartuziji izdelovali tudi iz gojenih zelišč, po skrbno zapisanih recepturah iz samostanske knjižnice.

Dokler so bratje konverzi živeli ločeno od patrov, je imel tudi spodnji samostan svojo samostansko / današnjo župnijsko cerkev, posvečeno Devici Mariji (»ecclesia minor«). Bratje laiki so (pod vodstvom prokuratorja) s svojim delom pripomogli k obstoju in delovanju glavne kartuzije. Večinoma so bili nepismeni, zato jim je verska besedila pri mašah bral in razlagal prokurator.

Kartuzija je nastala okoli leta 1160, ustanovila sta jo zadnja Traungauca, štajerski mejni grof Otokar III. Štajerski in njegov sin Otokar IV. Štajerski, od leta 1180 štajerski vojvoda Otokar I., ki je z ustanovno listino iz leta 1165 kartuzijo potrdil. Gre za devetnajsti samostan tega reda, najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in za prvo kartuzijo izven matičnega romanskega območja v Franciji in Italiji.

Skupina dvanajstih patrov in dvakrat toliko konverzov iz francoske Velike kartuzije pri Grenoblu prišla v Konjice leta 1160, kjer so se naselili v župnišču vse do leta 1164, ko so bila za prebivanje primerna poslopja v dolini sv. Janeza končana. V skupini kartuzijanov je bil tudi kasnejši prvi prior Beremund, grof cornwallski, sorodnik angleške kraljeve rodbine, ki je dotlej vodil kartuzijo Durbon v Provansi, kmalu pa se jim je pridružil tudi konverz brat Aynard (Aynardus), stavbeni mojster, ki so ga iz Velike kartuzije poslali, da bi vodil gradbena dela.

V samostanski knjižnici kartuzije naj bi bilo več kot 2000 knjig, ki so večinoma pisane na roko (rokopisi) in ne tiskane. S tako izjemno bogato knjižnico so Žiče prekašale tedanje samostane daleč naokoli. Danes poznamo samo desetino teh rokopisov. V srednjem veku so knjige urejali po vsebinskih sklopih, ki so jih označevali s črko, poleg tega pa je vsaka knjiga dobila tudi številko, ki je označevala njeno mesto na polici. Na podlagi oznak na do danes ohranjenih rokopisih je bilo možno izračunati, knjižnica hranila okoli dvatisoč knjig. Sredi 16. stoletja je žički samostan zaradi vsakovrstnih nesreč opustel in nadvojvoda Karel II. Avstrijski je ukazal knjige iz tedaj skoraj praznih kartuzij Žiče, Jurklošter in Millstatt preseliti v knjižnico novoustanovljenega jezuitskega kolegija v Gradcu.