Grad Zonek

Ižansko ozemlje je bilo v 11. stoletju sestavni del velikega zemljiškega gospostva s središčem v Ljubljanski kotlini
v lasti Spanheimov. Grad na Igu je sodil med njihove najpomembnejše gradove v osrednjem delu Kranjske. Prvič se
omenja leta 1261 (Igg), vendar pa je bil tu sedež spanheimskega ministeriala že prej.

Tega leta je Ulrik Spanheim grad odstopil oglejskemu patriarhu in ga dobil nazaj v fevd. Leta 1311 je pripadal koroškemu vojvodi, po letu 1335 pa je postal deželnoknežji fevd. Vas in grad se tedaj označujeta kot Studenec oziroma kot Zonek.

Konec 14. stoletja se v listinskem gradivu pojavi omemba gradu Sonnegg, v katerem je leta 1399 bival turjaški vazal. Grad in gospostvo Ig (Sonnegg) je leta 1436 kupil Martin Schnitzenbaum. Gospostvo je imelo kmetije predvsem na Igu, v Iški vasi, Iški Loki, Kotu, na Sarskem, v Stajah in na Gornjem Igu. Šlo je za veliko gospostvo, ki je imelo leta 1539 svoj dohodek ocenjen na 103 gld. in 47 kr. V 16. stoletju je postal last Turjaških (Auerspergi), leta 1581 pa ga je kupil Janez pl. Engelshauser. Leta 1805 je grad od grofov Engelshauserjev podedoval sorodnik grof Vajkard Viljem Auersperg. Ti so v marcu 1848 doživel t. i. ižanski punt, ko je bil grad poškodovan in so bili zažgani urbarji in drugi grajski dokumenti.

Iz statističnega prikaza zemljiških gospostev na Kranjskem konec 18. stoletja izhaja, da je bilo tedaj gospostvo Ig med največjimi plemiškimi gospostvi na Gorenjskem. Njegova vrednost je bila ocenjena na 114.584 gld., obsegalo pa je 243 hub. Eno od ključnih omemb gradu Zonek pa najdemo konec 17. stoletja. Znameniti kartograf, geograf, heraldist,
zbiratelj, polihistor in založnik Janez Vajkard Valvasor (1641– 1693) je v svojem življenjskem delu Slava vojvodine Kranjske, ki je izšlo leta 1689, omenil tudi grad Zonek. Valvasor tako piše, da je takšno ime dobil po soncu, kajti ko sonce (nem. Sonne) vzide, tako rekoč pozlati ta kot (nem. Eck) v hribih. Pri opisu gradu pa tudi ni skoparil z lepimi besedami. »Grad stoji na prikupni vzpetini. Na vrhu je lepa ravnica, od gradu navzdol pa je lepo, obširno in dolgo polje, ki je izredno plodno.

Iz gradu je izredno lep razgled proti Ljubljani, Vrhniki, Šmarni gori, proti Snežnemu gorovju in posebno proti reki Ljubljanici, tako da ni veliko gradov, ki bi lahko s tem tekmovali glede lepega razgleda. Stavba je obdana z močnim krožnim obrambnim obzidjem in stolpi. Znotraj ima lepo lego, okoli gradu pa prijazne vrtove. Pod gradom, na pobočju in v okolici je veliko sadja in prav posebej veliko orehov. Lastnik vzdržuje tudi kobilarno. Nedaleč od gradu je gozd, ki se razteza daleč naokoli po hribih; v njem je veliko jelenov, divjih prašičev, pa tudi druge divjadi.«
Med 528 bakrorezi, ki dopolnjujejo vsebino Slave vojvodine Kranjske, je objavljena tudi gravura, na kateri je upodobljena graščina Soneckh (v besedilu omenja še nemške in 'kranjske' različice imena: Sonegkh, Sonnegg, Sonek, Zornek in Shunek). Največja posebnost omenjenega bakroreza je detajl, ki prikazuje čebelnjak. Gre namreč za prvo in za zdaj najstarejšo znano upodobitev čebelnjaka na Slovenskem.