Skoraj vsako nedeljo so se grofje odpravili k maši. Občasno se je niso mogli udeležiti, saj so se pripravljali na ples ali obiskali enega od svojih številnih gradov po Evropi. Ko so se maše udeležili, so duhovnik in stare gospe cerkev še posebej okrasili. V cerkev so prinesli sveže rože, ki so jih nabrali v eni od številnih dolin v okolici Negove. Pobrisali so tla, zloščili klopi in obrisali prah s kipov. Grofje so v cerkvi imeli prav posebno klop, samo zanje. Na njej ni smel sedeti nihče drug. Tudi ko grofje v nedeljo niso prišli k maši, ljudje tam niso smeli sedeti, saj so imeli uši.
Nekoč je grofica na sebi našla uš in obtožila neko žensko, da je prišla z nje. Gospo so zaprli v celico in jo nato dali ubiti. Njena smrt je bila počasna, saj so ji najprej odrezali prste na roki in ji iztrgali nohte na nogi. Nato so jo petkrat zabodli z nožem in jo pustili v celici, da je v mukah umrla. V nedeljo so se grofje odpravili k maši. Cerkev je bila okrašena in zloščena. Klop za grofe je bila prazna, dokler se nanjo ni usedla starka. Bila je suhljatega videza, brez zob in oblečena v cunje, ki jih je pred leti sešila skupaj. Ko so ljudje videli, kje sedi, je nek moški vstal in jo na silo odvedel stran.
Starka je bila zelo prestrašena in je s solzami v očeh pokleknila na tla na drugi strani cerkve. V cerkev so stopili grofje. Ljudje so vstali in se jim priklonili. Ob nedeljah, ko so v cerkev prišli grofje, je bila maša veliko bolj obiskana. Ljudje so verjeli, da jim bodo grofje razsvetlili življenje in jim podarili večno življenje. V cerkev je prvi stopil grof, nato njegovi trije sinovi in na koncu grofica. Grofje so seveda videli, kako so starko odgnali z njihove klopi. Grofica se je spomnila, kako je dala ubiti gospo, ki je sedela na njihovi klopi.
Od tistega časa naprej grofica ni več srečno živela. Vsako noč je sanjala o njej. Na stenah je videla njene sence, na sebi čutila dotike in slišala glasove. Stopila je do starke in jo posedla poleg sebe. Starka je bila videti srečna. Grofica jo je povabila na svoj grad. Starka je zaživela pri njih. Vedno je bila lepo oblečena in naličena. Grofičine more so se tako končale. Ko je starka nekega zimskega dne umrla, je grofico zelo potrlo. V njen spomin je dala zgraditi grad v Ljubljani, kamor so se čez nekaj let tudi preselili, saj so se more spet pojavile.
Na gradu v Ljubljani so more o mrtvi ženski izginile, saj je grofica živela v bližini starke, ki ji je tako dobrosrčno odprla vrata svojega gradu. Čez nekaj prečudovitih let sta grof in grofica umrla. Sinovi so podedovali gradove po Evropi in se odselili vsak na svojega. Na Negovski grad so se med tem časom naselili mnogi ljudje. Spodaj so bile delavnice in različne obrti, zgoraj pa stanovanja. Ko so ljudje zvečer hodili spat, so iz celice, kjer je umrla starka, slišali grozljive krike.
Tudi oni so na sebi čutili dotike. Odločili so se, da bodo odgnali duha. Ponoči, ob polnoči so hodili po gradu in vzklikali: »Izgini, hudobni duh, izgini!« Zamisel se ni obnesla. Duh je strašil še pogosteje. Naselil naj bi se tudi v nekaj ljudi, ki so jih nato dali ubiti, saj si niso znali razložiti, kaj se z njimi dogaja. Ubijali so vse več ljudi, dokler ni ostal le še eden. V gradu je ostal mlad moški. Hotel se je izseliti, a se je tudi v njega naselil duh ženske. V Negovi je pobijal vse ženske srednjih let. Možje so ga zvezali na sramotilni steber, kjer so ga ljudje obmetavali z jajci in kamni. Nato so ga dali ubiti. Šele čez trideset let so ljudje izvedeli, zakaj je mladi mož ubijal ljudi, kdo je strašil v gradu in zakaj. V Negovo je prišel duhovnik, ki je znal pojasniti dogajanje izpred tridesetih let.
Po grofičini smrti starkin duh tega ni prenesel. Naselil se je nazaj na Negovski grad. V telesu mladega moža je pobijal vse ženske istih let kot je bila grofica tedaj, ko je v svoj grad sprejela staro gospo. Duh je vedel, da tako dobra ženska več ne bo nikoli živela. Duh je čakal na dobra dela, a se jih ni dočakal, zato se je začel naseljevati v ljudi. Duh naj bi še zdaj živel v Negovskem gradu in čakal na dobro delo. Šele takrat, ko bo se to zgodilo, bo v miru odšel k večnemu počitku.
