Tamle gor na Malem gradu je živela lepa in bogata gospa. Ime ji je bilo Veronika. Bila je zelo skopa. Denarja je imala cele kadi, ki jih je skrbno varovala v podzemeljski kleti.
Enkrat je potrkal na grajska vrata berač in poprosil vbogajme. Veronika pa se je zelo razjezila. Udarila je s pestjo po zidu tako močno, da se je v kamnu naredila luknja in zavpila: »Raje se pri priči spremenim v kačo, kakor pa da bi ti dala en sam krajcar!«
Še danes se pozna v kamnu odtis pesti. Toda komaj je Veronika to spregovorila, že se je spremenila v grdo pošast. Postala je polžena polkača.
Berač je izginil. Grad pa se je kmalu porušil. Še zdaj hodi ukleta grofica poležavat na stopnice pred kapelo in čakat rešitelja. Pri tem rožlja s ključi do zakladov. Rešil jo bo samo deček sedmih let, ki ni storil še nobenega greha. Opolnoči mora iti v razvaline 3 dni zapored in jo vsakič udariti s šibo, ki je bila na cvetno nedeljo blagoslovljena.
Enkrat se je tak fantič že našel. Veronika ga je prosila, naj jo trikrat udari z blagoslovljeno leskovo šibo. Toda ne sme se ustrašiti, ker bo ob vsakem udarcu šibe bolj grda in divja. Deček jo je udaril prvi dan. Veronika je postala kar se da grda in divje je pihala vanj. Drugi dan opolnoči se je le deček opogumil in spet prišel. Udaril jo je drugič. Tedaj pa je postala Veronika tako grda, da je deček prestrašen pobegnil. Veronika je zajokala od žalosti.
Tako še danes zaman čaka na rešitev. Kdor jo bo rešil, bo dobil vse bogate zaklade, ki so skriti v kleteh pod Malim gradom. Večkrat so že kopali, da bi našli zaklad, pa niso nič našli. Veronikina podoba je še zdaj v kamniškem grbu.
Reference:
- ljudska pripovedka
