Neki mož je hodil mimo šaleškega gradu na delo v bližnji rudnik. Ker je bil zelo skromen, je hodil na delo bos. Toda po gozdu je bilo ostro kamenje; zato je uporabljal za tisti del poti lesene coklje, ki jih. je shranjeval v razvalinah. Neko jutro se mu je tako mudilo, da se ni umil in ni zajtrkoval.
Ko hoče tistikrat zopet shraniti coklje v porušenem gradu, zagleda med kamenjem nekoliko veder, polnih zlatnikov, okoli katerih je plesala stara žena in pela: »Človek božji, umij se s prosom!« Toda delavec se prestraši in zbeži. Pride mu na misel, da ga je strašilo, ker se ni umil. Hitro teče k potoku in se umije. Tedaj mu pride naproti drug človek. Rudar mu pove, kaj je videl in slišal. Oba se ojunačita in gresta nazaj h gradu.
Ko prideta v notranjost razvalin, vidita ženo, ki je sedela brez veder in vzdihovala. Približata se ji in žena reče tistemu, ki je bil zbežal: »Nesrečni človek, zakaj me nisi ubogal! Rešil bi bil mene, ki sem zakleta, in dobil bi bil vse zlate.«
Literatura:
https://sl.wikisource.org/wiki/%C5%A0alek
