Marsikateri gradovi, ki so še danes prisotni na slovenskih tleh, po večini stojijo na strmih pobočjih in imajo težak dostop. Če niso našli primernega vrha strmega griča, so naredili svoj umetni grič ali pa skopali širok vodni jarek. Vse to ima seveda svoj razlog. Zaščita pred sovražniki. Dostop do gradu je po večini le z ene strani. Torej v tem primeru je bilo potrebno braniti le eno stran gradu. Takšne grajske utrdbe so pod dobrim poveljnikom zdržale celo večmesečno obleganje.
Prvotni gradovi v desetem in enajstem stoletju so izgledali kot večnadstropne stolpaste zgradbe tudi s poltretjo debelino zidov.
Prvotni zametki današnjih mogočnih gradov so bili torej zelo preprosti in namenjeni zgolj obrambi. Zidani so bili iz lomljenega kamenja. Imeli so majhna okna oz. strelne line. Vhod je bil v prvem nadstropju. Dostop do vhoda je bil po lestvah, stopnicah ali preko dvižnega mostu.
Stolp je obdajalo leseno obzidje oz. palisade. Kasneje so le to nadgradili z zidanim obzidjem ter obrambnim jarkom. Tipična romanska stolpičasta gradova na slovenskem sta ohranjeni razvalini gradu v Zgornjem Čretežu blizu Mokronoga ter freisinški grad na Kranclju nad Škofjo Loko.
Naslednja stoletja so stolpe dozidavali in tekom zgodovine so počasi pridobivali obliko današnjih gradov. Spreminjati se je začela tudi sama funkcija grajskih stavb. Nastajala so obodna in hišasta velika poslopja, ki so vrhunec doživela v gotiki in kasneje v renesansi in baroku. Določeni pomembni gradovi so pričeli imeti znotraj obzidja že stanovanjski del, imenovan palacij,
