Sveti Peter je nekoč zvabil Kristusa preko Ljubelja na Kranjsko. Kranjska dežela je rajsko lepa, Peter se lepoti dežele ni mogel zadosti načuditi. Namesto, da bi Kristusa pohvalil, da je dal Kranjski deželi toliko lepot, je godrnjal: “V tej lepi deželi ni nobenega človeka. To je narobe delo. Ustvaril si paradiž, človeka zanj pa ne!”
Kristus je nestrpnega Petra miril: “Peter, nikar sedaj ne zahtevaj od mene, da ustvarim Kranjca! Ne bo dobro in po toči zvoniti ne pomaga več!” Peter pa ni odnehal in gonil znova in znova: “Ustvari nam Kranjca, Kranjca nam daj!”
Tako sta prišla Kristus in Peter na sredino mostu in Kristus se je vdal in rekel Petru: “Naj bo po tvojem. Brcni v ono konjsko figo!” Komaj je Peter brcnil na sredini mostu v konjsko figo, že je stal pred njim korenjak in prisolil Petru zaušnico, da je videl pred seboj kar dva Kranjca. Vrh tega pa je novo ustvarjeni človek Petra še nadrl: “Prmejduš, brcal me pa ne boš!”
Peter je buljil v Kranjca, kakor da bi ga hotel prebosti z očmi. Kristus pa je Petra potegnil za rokav in mu šepnil: “Brž jo mahniva nazaj preko Ljubelja.” In tako sta tudi naredila.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Dobrna~Ka%C4%8Dji_grad
Običaj izrezovanja buč izhaja iz irske legende o kovaču Jacku, znanem po svoji domišljavosti in skopušnosti. Ena od teh zgodb pravi, da je pretental vraga tako, da mu je ponudil svojo dušo v zameno za pijačo. Vrag mu je ustregel tako, da se je spremenil v kovanec, s katerim bi kovač plačal pijačo. Prebrisani kovač pa je kovanec vtaknil v svoj žep, v katerem je imel križ, zaradi katerega se vrag ni mogel spremeniti nazaj. Ko je vrag Jacku obljubil, da 10 let ne bo izterjal njegove duše, ga je izvlekel iz žepa. Po desetih letih je vraga ponovno prevaral tako, da ga je zaprosil, naj mu da jabolko iz stebla, a v trenutku, ko se je vrag spremenil v steblo z jabolkom, je nanj narisal križ. Tako se vrag ponovno ni mogel spremeniti nazaj. Ko je Jack umrl, zaradi svojega grešnega življenja ni bil sprejet v Raj, a na vratih v Pekel ga je pričakal vrag in poslal nazaj v mrak. Pomagal mu je tako, da mu je dal žerjavico oglja. Jack je imel v žepu repo, katero je izdolbel, in vanjo vstavil žerjavico. Od takrat naprej Jack, ki nikoli več ni našel poti domov, tava naokoli z izdolbljeno repo v mraku. Tako je Jack O’Lantern (Jack Luč) postal simbol duše, ki je prekleta in tava med svetovi.In še danes za noč čarovnic izdolbemo buče, da bi pregnali zle duhove.
Verjamete v duhove? Marsikatera znana grajska legenda pripoveduje o duhovih, ki naj bi še danes bivali znotraj sten mogočnih gradov. Hmm? Obiščite kakšen grad in preverite, ali boste opazili kaj strašljivega! Morda pa je noč čarovnic prava za obisk gradov, takrat, ko so duše umrlih najbližje svetu živih? Kdo ve, morda pa le 🙂
Bila je tam pod Klekom na videz poštena žena, vdova premožnega kmeta in mati desetletnega dečka. Nihče je ni sumil, da bi bila čarovnica. Ni imela upadlega lica, ne gorečih oči, ne porastlih dlani.
Legenda pravi, da se je “pred več kot tisočletjem in pol na današnjem Kocjanu ustavil kralj Atila in prevzet od naravnih lepot teh krajev dal sezidati grajsko zakladnico s trdnjavo.”
Seveda je že dolgo od tega in niti najstarejši ljudje naše vasi ne vedo, kje je bilo, ne kdaj je bilo; ali da je bilo, je resnična resnica: vdova se je omožila z vdovcem.
Bil je ubog kmet, ki je imel tri sinove in malo polja. Sinovi so stradali kruha. Dokler so bili majhni, so potrpeli doma; ko so pa odrastli, so slišali od popotnih ljudi, da je svet velik in da je drugod veselejše življenje.
Bila je gostilna blizu Ljubljane in v njej natakarica mlada Nežika. V to gostilno je prihajalo dvanajst študentov. Pravili so natakarici, da imajo grad v Udnem borštu, da so zelo bogatu in da si bo izbrala lahko lep dar, če jih pride obiskat.
Deželo za južnim morjem je vladal moder kralj, vladal jo je šestdeset let. Ko je umrl, je nastopil njegov sin Matuzel. Vedel je, kako so spoštovali in ljubili podložniki rajnega kralja, vedel je tudi, da je bil oče zelo moder mož.
