Jurček postane kralj

Bil je ubog kmet, ki je imel tri sinove in malo polja. Sinovi so stradali kruha. Dokler so bili majhni, so potrpeli doma; ko so pa odrastli, so slišali od popotnih ljudi, da je svet velik in da je drugod veselejše življenje. Domenili so se tedaj, da prosijo očeta za svojo doto in odidejo po svetu.

Ko so povedali očetu svoje želje, je sedel stari mož na pisano skrinjo, naslonil lakti na kolena in brado v dlan ter rekel: »Revščina da revščino za doto. Denarja nimam, peč se hladi in žito je pošlo. En sam hlebec kruha je še, tega dam tebi, Primož, ker si moj najstarejši sin. Brez noža ne moreš rezati kruha, torej vzemi, Luka, nožiček. Ti, Jurček, ki žvižgaš in poješ rajši, kakor da bi delal, vzemi to piščalko. Ko boš lačen, pa piskaj.«

Šli so sinovi in oče je gledal za njimi. Hodili so skupaj, pred njimi je šla pot, za njimi je ostal dom. In kmalu se jim je pridružil bled sopotnik, koščati Glad in povpraševal za kruh. Primož in Luka, ki sta imela hlebec in nož, sta lahko tešila sitni Glad. Jurček pa ni mogel ugrizniti piščalke, zato mu je postal Glad silno nadležen. Poprosil je brata za kruh. Ker sta ga sovražila, sta mu rekla: »Daš za kos kruha oko iz glave?«

Jurček je bil lačen in si ni znal pomagati. Glad mu je velel: »Daj!« In Jurček je pustil, da mu je izvrtal Primož izvrtal desno oko. In Luka mu je odrezal ravno za eno oko kruha.

Nato so šli trije bratje naprej in naprej. Glad se jih je držal in držal. Luka in Primož sta lahko tešila sitnega, ker sta imela nož in kruh, Jurček ni mogel odgrizniti piščalke.

Glad je bil čedalje bolj nadležen in poprosil je brata: »Rodna brata moja! Dajta mi, za božjo voljo, malo kruha, sicer me umori Glad.«

Primož se mu zareži: »Dobiš, dobiš, bratec naš, če nama daš zanj še drugo oko!«

Jurček je vzdihnil: »Glad me bo umoril!« In dal jima je še drugo oko. Izvrtala sta ga hudobna brata in mu dala za oko kruha.

Jurček je postal slep. Prosil je: »Brata moja neusmiljena! Peljita me zdaj vsaj na cesto, da bom prosil dobre ljudi za božji dar siromaku-slepcu.«

»Bova te, Jurček, bova,« sta obljubovala hudobna brata in ga zapeljala pod vislice: »Le prosi tukaj vrane in krokarje, da te razkljujejo, dobro se imej in pozdravi doma!«

Šla sta Lukež in Primož, z njima je šel Glad.

Jurček je ostal pod vislicami in tipal okrog sebe. Otipal je lesene stebre, mrtve mrzle noge, čutil in slišal je vrane, ki so letale nad njim. Tedaj je uganil, da je pod vislicami in da visi tu mrlič. Prestrašen in žalosten se je zgrudil na tla. Ni vedel, kaj ne kam. Prišla je noč, prišel je spanec, ki sta položila Jurčka v mehko travo in mu zatisnila votle oči.

Bil pa je kresni večer. Jurčka so prebudile tri vrane, ki so se glasno pogovarjale. Prva je krakala: »Fant je lep, toda slep. Ljudje so hudobni in neumni. Škoditi znajo, zdraviti pa ne. Fant bi lahko pozdravil svojo in drugih slepoto: nocojšnje rose bi nabral in si namazal na tešče oči.«

Druga vrana je krakala: »Res so neumni ljudje, pa ne poznajo, slišijo, pa ne razumejo, vidijo, a ne primejo. Povem vam vrane, rodne sestre moje: v tretjem kraljestvu, tri tedne hoda od tod, leži na smrt bolna kraljična. Zdravniki hodijo in govore, tolčejo semena in kuhajo pijačo. Kaj pomaga? Nič. Ne vedo pa, da tiči v kraljičinem vzglavju bucika, katero je vbodel hudoben čarovnik, ker ne mara kraljična zanj. Nabodla se je ubožica na buciko, ne gane se in ne krene, ne diha in ne govori in kakor mrtva leži. A da bi izvlekel kdo buciko iz kraljičine glave, bi takoj ozdravela. Kralj pošilja sla in razglase na vse strani, obljublja rešitelju kraljestvo in hčer, ali od neumnih ljudi ne spozna nihče pričarane bolezni. Pa recite, da niso nerodni ljudje!«

Tretja vrana je pritrdila: »Nerodni in zlobni. To vam je, sestre moje, to vam je cesarstvo v deveti deželi! Cel mesec hoda, cel mesec širine! A v vsej deželi rodne sestre moje, nobene vode! Usahnile so reke in studenci. A nikdo od ljudi ni tako izveden, da bi znal poklicati vodo nazaj. Kralj obljublja mnogo denarja a ga ni, da ga dobi. In kaj je treba storiti? Samo tole: bil je studenec vrh gora, ki je oživljal in gnal vse vode cesarstva. V ta studenec se je vsula siva skala, vsula s je in ga zamašila. Samo skalo bi privzdignil in voda bi poživela deželo. Res so neumni ljudje!«

Jurček se je razveselil govora vran. Otipal je travo: bila je rosna. Z roso svete kresne noči si je namazal votline oči in – glej! Napolnile so se votline in Jurček je videl božji dan in gledal božji svet. Videl je nad seboj vislice in na njih obešenca. Snel je mrliča in ga pokopal. Potem si je nabral rose in spravil v piščal. Za zajtrk je použil vranja jajca in se napotil v tretje cesarstvo.

Ko gre in hodi tako po cesti in po logu, mu pride naproti medved, strahovit velikan. Pride do Jurčka, razširi šape in se postavi pokonci, gode in godrnja tako žalostno, da mine Jurčka ves strah. Stopi bližje in vidi, da je medved slep. Zasmili se mu uboga žival, vzel je roso iz piščali in namazal medvedove oči, govoreč: »Res dragocena je rosa kresne noči, in namenjena je za človeške oči, toda tudi ti, medved, si revež ubog.

Medved je spregledal in veselo podal desno šapo Jurčku in mu zatrdil: »Nikdar te ne pozabim, dobrotnik moj! Kadar boš v sili, zažvižgaj – jaz, medved, pridem takoj.«

»Prijatelj v potrebi je dragocen zaklad,« je rekel Jurček in objel medveda v slovo.

Medved je šinil v hosto, Jurček pa na pot. Mislil je, da mora hoditi še tri tedne, ogledoval si je svoje zažgane gole noge, svojo škendrano obleko – ker prihiti izpod hrastov k njemu velika lisica rdečedlaka in mu govori s človeškim glasom: »Dolga je pot v tretje cesarstvo, Jurček moj! Zato sedi name, da te ponesem in boš tam že nocoj.«

Jurček se je začudil in povprašal: »Kdo si ti, ki govoriš s človeškim glasom?«

Lisica sklene sprednji taci in reče: »Jurček, dobrotnik moj! Moja duša bi tavala na veke v temini, hodila bi na veke ob nepokopanih kosteh. Ti si me rešil, Jurček, in jaz ti bom pomagala, podila bom od tebe Trud in Glad, ki bi te nadlegovala na dolgi poti. Le sedi name!«

Jurček je zajahal lisico rdečedlako, ki ga je nesla urno čez gozd in planoto.

Ob poti sta čakala Trud in Glad. Trud je ležal upehan in maloživ v prahu, Glad pa si je brusil dolge zobe – ali lisica, rdečedlaki konj, je bežala urno mimo njiju.

Sonce je pripekalo. Ob suhi cesti se je prikazala sivopolta Žeja, iztezala suhi jezik in dolge roke po Jurčku. Lisica rdečedlaka je sunila z glavo v breg ob cesti – in sladka voda je napojila Jurčka in odpodila suho Žejo.

In ni šlo sonce še za božjo gnado, za zlati oblak, ko se je ustavila lisica pred velikim mestom in rekla Jurčku: »Zdaj si tu. Ravnaj kakor veš in znaš in pomagaj ljudem. Kadar si v sili, me pokliči – jaz, lisica rdečedlaka, bom pritekla takoj.«

Jurček se je zahvalil lisici in stopil proti mestu.

Srečal je mnogo ljudi, ali vsi so bili črno oblečeni in žalostni, črne zastave so visele z velikih in lepih hiš. Jurček povpraša starega moža, zakaj žaluje mesto. Ta mu odgovori: »Kaj en bi žalovalo? Že tri leta leži bolna našega kralja edina hči, ne gane se in ne krene, ne diha in ne govori. Jokala je naša kraljica, jokala je tri leta in si izjokala oči. Kralj, revež, ne ve pomoči. Umrl bo. Nas pa bo pomorila tuja vojska.«

Jurček je vprašal moža za kraljevski grad. Starec mu je pokazal tja in rekel: »Le pojdi tja! Tam delijo vsak dan miloščino.«

Jurček je prišel do visokega poslopja sredi mesta, ki se je lesketalo od čudežne lepote. Stolpi so bili marmorni, stene iz zlatih plošč, vrata iz slonove kosti, stopnice pa iz srebra. Pač je bil bogat ta siromašni kralj, ki je imel bolno hčer in slepo ženo!

Ravno je stal v stolpu črno napravljen trobentač in trobil na zlato trobento na vse strani: »Našega kralja visokost naznanja: kdor kraljevo hčer ozdravi, bo dobil zlato oblačilo in zlato palačo, če pa ozdravi tudi slepo kraljico, bo dobil kraljično za ženo in kraljestvo!«

Na trgu se je gnetlo žalostnih ljudi. Pobito so kimali in si pravili na tihem: »Kdo je še kdaj ozdravil slepega? In kraljično? Kaj niso prišli iz vseh krajev in od vseh vetrov? A nihče ni odpravil ničesar. Umrl bo kralj in mi bomo poginili.«

Pripeljal se je voz na zlatih kolesih, prijahali so vitezi v srebrnih stremenih s konjskimi čabrakami, obšitimi z zlatimi resami, z grivami, prepletenimi s svilenimi trakovi in z lesketajočimi se kolutami. Izstopili in razjahali so gospodje v visokih kapah, v škrlatnih suknjah ter se vsuli po srebrnih stopnicah. Ljudje so govorili: »Glejte vedeže in zdravnike! Spet jih je prišlo cel koš, in spet ne bodo opravili ničesar.«

Jurček se je spustil v tek in se pomešal med vedeže in zdravnike. Piščal je držal trdno v roki. Mislil je, kako se bo razveselil kralj in vsa dežele, ko bo ozdravil obe; a ni pomislil, kako raztrgan in umazan da je. Vratar na vratih pa je pomislil na to in ni pustil Jurčka v grad. »Pustite me, jaz bom ozdravil kraljico in kraljično,« je vpil Jurček, vratar pa se je smejal: »Kaj? Takle capin? Vidiš one? Imenitne in učene, bogate in slavne? Takih je prišlo že jezero, a niso ozdravili ne kraljice ne kraljične, pa bi ju ti, capin?! Krasti hočeš, krasti, saj poznamo take tiče.«

Jurček je prosil in rotil vratarja. Ker ni pomagalo nič, se je začel tepsti z njim, da si izsili vstop. Vratar je zaklical na pomoč, da je slišal sam kralj.

Prišel je in vprašal, kaj pomeni vrišč in pretep. Vratar je zatožil Jurčka: »Tale raztrgani lažnivec pravi, da bo ozdravil naši visokosti.« Jurček je zakričal: »Bom, gospod kralj! Prav gotovo ju bom ozdravil.«

Bil je tako smešen, da se je zakrohotal vratar in se je nasmehnil kralj in rekel: »Če je poskusilo že toliko imenitnih mož, naj poskusi še ta revež!« In je šel naprej.

Vratar je pokazal za kraljem na čelo, češ da je neumen. Jurček pa je samozavestno vprašal: »Koga naj ozdravim najprej?«

Vratar se je lomil od smeha: »Le ozdravi kraljično, prijatelj – razcapanec!«

Poklical je črno oblečeno kraljičino spletično, ki je peljala Jurčka v sobo, katere stene so bile obite s škrlatom in okrašene z dehtečimi venci. Na zlati postelji je pod škrlatno odejo ležala oblečena prelepa deklica z zaprtimi očmi in s sklenjenimi rokami, kot da je mrtva. Jurček je stopil k vzglavju krasne postelje, dvignil kraljičino glavo in izvlekel črno buciko iz zlatih las.

Takoj je odprla prekrasna kraljična oči in skočila s postelje; takoj so služabniki pohiteli po kralja in takoj je šel šum veselja po gradu, mestu in deželi. Prihitel je kralj in objemal hčer; hišnik je prinesel zlat plašč in sam kralj je ogrnil Jurčka z njim.

Kraljična pa se je začudila: »Kje so moja mati, da ne pridejo k mani?«

Kralj se je razžalostil in kraljična se je razjokala, ko so ji povedali, da je mati slepa.

»Kaj naj mi bo življenje,« je rekla, »Če ne vidim materinih oči? O, dobri fant, ki si ozdravil mene, ozdravi vendar tudi mojo mater!«

Bila je prekrasna. Jurček se je spomnil, da jo dobi za ženo, kdor ozdravi še kraljico, zato je zavriskal: »Pojdimo in poglejmo!«

Peljali so ga skozi devet sob, prelepih sob s predragim pohištvom. Toda Jurček jih ni videl in gledal saj je šla pred njim prekrasna kraljična. Prišli so v deveto sobo, ki je bila obita črno, na črnem prestolu pa je sedela črno oblečena kraljica s krono na glavi in vrčem v roki. Vrč je bil že prepoln solza, ki jih je stočila iz slepih oči za bolno hčer.

Kraljična je vzela materi vrč iz roke in jo objela: »Mamica, jaz sem zdrava, poglej me, mamica!«

Kraljica je stisnila hčerko k sebi in vzdihnila: »Kako naj te pogledam, biser moj! Črna mrena mi krije oči.«

Kralj je namignil Jurčku, ki je vzel poslednje kaplje rose kresne noči iz piščali in namazal kraljici oči.«

Spregledala je. Veselje je zavriskalo in hitelo po gradu, po mestu in vsej deželi.

Jurčka so peljali kraljevi hišniki v zlato hišo, poslali so mu z zlatom pokrite jedi od kraljeve mize. Toda Jurček je samo čakal, kdaj mu bo kralj omenil poroko. Toda kralju se ni niti sanjalo, da bi bil neuki kmet tako predrzen. Menil je: »Denarja mu dam, pa bo vesel.« Ko pa je videl, da se Jurček ne zmeni, da bi odšel iz mesta, in ko je videl, da govori kraljična rada s tem kmetavzom, je rekel Jurčku: »Tvoj oče bo zelo vesel, če te bo videl in izvedel, kako ti gre.«

Jurček je razumel kraljevo besedo in je trdo odgovoril: »Ne grem domov. Imam opravila v cesarstvu devete dežele. A ne grem tja, dokler ne praznujemo zaroke. Izpolnil sem tvoje pogoje, kralj, izpolni tudi ti svojo besedo!«

Kralju ni bila všeč kmetova predrznost. Povedal je svojim dvorjanom, da hoče postati kmet kralj. Dvorjani so se smejali: »Namesto meča zna sukati kramp, a namesto peresa lopato. Knjiga mu je njiva, postava mu je narava. Krasen kralj zares! Toda dal si besedo, vladar. Zaroči kmeta s svojo hčerjo in pusti ga, da gre v deveto cesarstvo. Nevarne so vitezu dolge poti, kdo ve, kaj se še temu kmetu zgodi?«

Kralj je razumel. Napravil je zaroko.

Po zaroki je prelomil Jurček prstan in ga dal kraljični: »Pol prstana, pol srca. Počakaj me! Kliče me daljna dežela, kliče me potreba in žalost. Prišli bodo in se lagali,ki bi radi ločili mene od tebe. Mrtev pa bom samo tedaj in prosta boš samo tedaj, če ti prinese kdo drugi polovico prstana!«

Kraljična je zajokala. Dvorjani so to videli in rekli kralju: »Ob vodi Dereči je brodnik, star grešnik. Kogar prevaža, vsakega ubije. Pošlji, naš kralj brodniku glas, da mu ne bodo šteta njegova nedela v greh, če ubije tvojega kmečkega zeta.«

Kralj je poslal sla do brodnika. Jurčku pa je dejal, ko se je pripravljal na pot: »Najkrajša pot v deveto cesarstvo pelje preko reke Dereče. To ti svetujem.«

Jurček se je ravnal po kraljevem svetu, šel in prispel do reke Dereče in velikanskega brodnika. Ta je prepeljal Jurčka varno čez nevarno reko. Ko je prispel čoln, mu je pokazal kup mrtvaških glav ob bregu in dejal: »Kar sem kdaj prepeljal, vse sem ob glavo djal, daj tudi ti svojo butico!«

Hotel je zagrabiti Jurčka, ta pa je zažvižgal in rekel: »Čaj! Pri nas mlatimo pšenico takole!« Udaril je brodnika s pestjo v želodec. Ropar je zakričal. In priskočili so trije močni psi ter se zagnali v Jurčka: brodnik je vpil in jih ščuval: »Le vanj! Odpuščanje vseh grehov dobim zanj!«

Slaba se je godila Jurčku. Toda prihitel je medved-velikan, raztrgal pse, stresel brodnika in ga vrgel v reko. Jurčku pa je dejal: »Hodi srečno, prijatelj, in ne mudi se, da ti ne prevzame kdo drugi dekle.«

Jurček je ogledoval kupe človeških glav, ki so se belile v soncu in gledal žalostno vanj. Medved je izginil, Jurček pa je izkopal jamo in pokopal glave. Zdaj je pomislil, da ga gotovo sovražijo na dvoru in bodo skušali omožiti hčer z drugim ta čas, ko se bo on mudil na dolgi poti. Mikalo ga je, da bi se vrnil, toda smilila se mu je od suše izpita deveta dežela. Ko tako premišljuje, stopi predenj lisica rdečedlaka in voziček, v katerega so vpreženi beli golobi. Lisica mu pravi: »Sedi, dobrotnik naš, v voz, bodi srečen in pozdravljen, ker se ne bova videla več. Golobice, čiste dušice tu ubitih, te bodo pospremile tja in ti pomagale!«

Jurček se je vsedel v voziček, golobci so razširili krila voziček je poletel po zraku.

Naenkrat se je spremenil pod Jurčkom svet. Vse je bilo velo, suho, prašno in žalostno. Bil je v devetem cesarstvu, v neizmerni deželi.

Golobice so letele nizko in se spustile na tla. Jurček je izstopil in golobice so izginile. Bil je v bedni deveti deželi.

Jurček je hodil po devetem cesarstvu in postal na smrt žalosten. Polja in travniki so veneli, reke in potoki so bili izhlapeli, ptice in ribe so ležale mrtve, ljudje so lazili napol živi in umirali po cestah in poteh. Kakor da je legla smrt na brezmejno cesarstvo. Jurčku se je smilil ubogi svet, zato je hitel na visoko goro, s katere je pritekal sicer studenec, oče vseh voda v cesarstvo. Za Jurčkom so lazili izžejani ljudje, ustavljala sta ga stara znanca: sivopolta Žeja in koščeni Glad. Nekateri ljudje so se posmehovali Jurčku, drugi ga prosili in mu obetali cesarsko čast, če jim odpre studenec.

Visoko se je vila pot, vsi so opešali na nji, vse sta ustavila Žeja in Glad, samo Jurček je dospel truden in potan na vrh. Tam je bil izvir, na izviru siva skala, na skali pa je sedela Smrt in klepala koso.

Jurček pravi smrti: »Le spravi se, ti koščena pošast, in umakni se s skale!«

Smrt se zareži: »Za tvoje kosti jo brusim! Že večkrat si se izmaknil moji kosi, zdaj pa se ne boš!« Pa zamahne s koso. Toda Jurček skoči vstran, da se smrt zakotali in pade s skale. Jurček skoči, odmakne skalo in voda brizgne z veliko močjo iz odmašenega izvira, ter odnese koščeno Smrt.

Voda skače, teče in šumi: »Hudo je bilo meni, Vodi, v ječi, pa zdaj vam napojim polja in vodnjake, oživim in poživim vse cesarstvo!« Tisti, ki so se vzpenjali za Jurčkom na vrh, so se vrgli Vodi naproti, da jim je poživila osušeno telo in privezala dušo. Pod vrhom so slišali šumenje in hripavo zavriskali iz suhih grl: »Voda! Voda! Voda!« Vse, kar je še moglo lezti, je hitelo z novimi močmi življenju naproti. Žene so hitele s škafi in vrči, da ponesejo osvežila umirajočim.

Zvečer je mesto norelo od radosti, razsvetlili so hiše, hodili so v procesijah od cerkve do cerkve, jokali se, vriskali in tulili. Jurčka dvignejo na ramena in ga nesejo v cesarski dvor, postavijo pred starega cesarja in pravijo: »Rešil je cesarstvo, ta bo naš cesar.« Cesar ukaže veliko gostijo, pokliče cesarico in cesarično in jima pravi: »Ta bo naš zet!« pa pomežikne hčeri. Gostija je sledila gostiji. Jurček je moral piti pri vsaki zdravici in zdravic je bilo, da jih ne prešteješ na obe roki in če šteješ še prste na nogah. Jurček je pozabil omamljen na svojo zaročenko.

Ko je bil Jurček že nezavesten od pijače, je rekel cesar: »Pijana živina ne bo za cesarja!« Jurčku so vzeli zlati plašč, njega pa so sunili pred mestna vrata.

Voda je prišumela in ga vzdramila: »Hej, Jurček, na noge! V daljni deželi te čaka zaročenka, snubci pa silijo vanjo!«

Sam je moral zdaj po dolgi, dolgi poti – ni bilo ne lisice ne golobov na pomoč, ker je pozabil na opomin in ljubezen. Predolga pot. Na njih se mu je raztrgala obleka, odpadle so mu opanke, porasla mu je brada in zrastli lasje. Samo piščalka in polovica prstana se nista spremenila ne izgubila: visela sta varno za vratom.

Jurček se ozira, tiplje in se spomni. Seže v levi žep: hvala Bogu, še ima prstan; seže v desnega: še ima piščal! Zahvalil se je Vodi, okopal se v njej in si vrezal palico.

Po predolgem potovanju je prišel Jurček v dom svoje neveste. Mesto je našel v pisanih zastavah, ovenčano, veselo. Jurčku pa se je stisnilo srce. Vprašal je starega moža, kakšno slavnost praznuje mesto. Oni mu je rekel: »Veliko in lepo slavnost: poroko naše kraljične. Bila je že nekoč zaročena, a tisti ženin je odšel pred sedmimi leti in se ni vrnil. Kralj je silil hčerko, naj se poroči z drugim in ji rekel, da je oni drugi umrl. Bila sta pa zmenjena, da ne sme vzeti kraljična drugega, doker ne dobi polovico svojega prstana nazaj. Ženin, katerega ji je izbral kralj, ji je prinesel ono polovico. Prvi ženin je umrl – živi naj drugi in naj nam bo dober vladar!«

Tako je pripovedoval mož. Jurček pa je pohitel h gradu in smuknil po znani poti v kraljične sobe.

Tam so spletale spletične kraljično, ki je vzdihovala: »Bog ve, kakšne smrti je umrl moj Jurček! Kako mi je bilo hudo pri srcu!«

Primerjala je dve polovici prstana in ugibala: »Vsi pravijo, da je pravi, srce pa mi kliče: Jurček živi!«

Jurčku se je topilo srce od veselja ob takih besedah, toda zadržal se je in se ni pokazal, ker je hotel osramotiti kralja in dvorjane.

Nevesta je bila napravljena. Tedaj so se odprla vrata vseh soban, v zlatih oblekah s pripeljali viteški svati ženina, mladega kraljeviča iz tuje dežele. Nevesta pa se je lesketala od lepote kakor opoldansko sonce, zali ženin pa se ji je poklonil in ji ponudil roko. Kralj je tedaj rekel tiho dvorjanu: »Težko je bilo prepričati trmoglavko! Zdaj pa naj že pride kmetski klatež – ga že odpravimo!«

Komaj je spregovoril, je zaigrala piščal in zapel znani glas: »Nevesta prekrasna, kot sonce jasna – nezvesta si nevesta!«

Kraljična je zavpila in skočila od zalega kraljeviča k strganem beraču.

Kralj je poklical vojake, da vržejo berača ven, a Jurček je pokazal svojo polovico prstana in kraljična se ha je oklenila. Grdo sta gledala kralj in kraljevič.

Ko pa jima je povedal Jurček o devetem cesarstvu in ga prepustil tujemu kraljeviču, so se podali vsi veseli k poroki. Seveda so preoblekli Jurčka in mu postrigli lase. Veselje je vriskalo po mestu in deželi.

Novi kralj je odpustil vse davke in dal vojakom piščali namesto mečev. Petje in igranje je odmevalo vse dni od gora, kajti Jurček je hotel, da se vsi veselijo z njim.

Poslal je tudi po svojega očeta in brata in ju hotel bogato obdarovati. Toda izvedel je od očeta, da je umoril Glad njegova brata, ki so ju našli blizu nekih vislic z izkljuvanimi očmi.

Jurček je dal postaviti na grob svojih dveh bratov lepo cerkvico, ki stoji še danes, če se ni podrla.

Literatura:

https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji