Sveti Peter je nekoč zvabil Kristusa preko Ljubelja na Kranjsko. Kranjska dežela je rajsko lepa, Peter se lepoti dežele ni mogel zadosti načuditi. Namesto, da bi Kristusa pohvalil, da je dal Kranjski deželi toliko lepot, je godrnjal: "V tej lepi deželi ni nobenega človeka. To je narobe delo. Ustvaril si paradiž, človeka zanj pa ne!"
Kristus je nestrpnega Petra miril: "Peter, nikar sedaj ne zahtevaj od mene, da ustvarim Kranjca! Ne bo dobro in po toči zvoniti ne pomaga več!" Peter pa ni odnehal in gonil znova in znova: "Ustvari nam Kranjca, Kranjca nam daj!"
Tako sta prišla Kristus in Peter na sredino mostu in Kristus se je vdal in rekel Petru: "Naj bo po tvojem. Brcni v ono konjsko figo!" Komaj je Peter brcnil na sredini mostu v konjsko figo, že je stal pred njim korenjak in prisolil Petru zaušnico, da je videl pred seboj kar dva Kranjca. Vrh tega pa je novo ustvarjeni človek Petra še nadrl: "Prmejduš, brcal me pa ne boš!"
Peter je buljil v Kranjca, kakor da bi ga hotel prebosti z očmi. Kristus pa je Petra potegnil za rokav in mu šepnil: "Brž jo mahniva nazaj preko Ljubelja." In tako sta tudi naredila.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Dobrna~Ka%C4%8Dji_grad
