Pšenica – najlepša roža

Bilo je v davnem, davnem času. Deželo za južnim morjem je vladal moder kralj, vladal jo je šestdeset let. Ko je umrl, je nastopil njegov sin Matuzel. Vedel je, kako so spoštovali in ljubili podložniki rajnega kralja, vedel je tudi, da je bil oče zelo moder mož. Ker pa je moral čakati toliko časa na očetovo smrt, je sovražil starce in jih imenoval nadlogo dežele. Izdal je zato postavo, da morajo umreti v njegovem kraljestvu vsi možje, stari čez šestdeset let. Ministri so mu pravili, da je najsrečnejše kraljestvo ono, kjer venča mladina starcev sive glave, toda kralj je hotel imeti samo mlade ljudi in si ni dal dopovedati ničesar.

Ljudi je nova postava preplašila. Mrmrali so in branili svoje očete. Toda kraljevi biriči so hodili od sela do sela, od hiše, do hiše, tirali starce na visoko skalo in jih metali v morje.

Bil pa je v mali vasi Matuzelovega kraljestva preprost kmečki mladenič, ki je ljubil zelo svojega šestdeset let starega očeta. Namenil se je, da ne izda svojega očeta biričem, četudi umrje sam, kajti strogo je kaznoval Matuzel nepokorne, ki so skrili svoje očete. Ko so prišli biriči v vas po stare može, je skril mladi fant svojega očeta pod kad v podstrešju in rekel zasledovalcem, da mu je ušel v gore. Od tedaj je imel očeta skritega v podstrešju. In kadar je bil čas setve ali žetve, kadar je bilo treba kositi ali saditi, kupiti ali prodajati, tedaj je vprašal vselej očeta za svet. Oče je gledal luno in zvezde in je povedal vselej pravi čas. Polje dobrega sina je bilo zaradi tega najbolj obdelano in je najbolj rodilo in njegova hiša je postala prva v vasi. Drugi mladi gospodarji si niso vedeli sveta, sejali in sadili so o nepravem času in pridelali so pomanjkljaje. Jeli so hoditi k dobremu sinu po svete za gospodarstvo, ponujali so mu svoje hčere, on pa se ni hotel ženiti, ker se je bal, da ne bi izdal ženski jezik njegove skrivnosti.

Kakor v tej vasi, tako je šlo tudi sicer v deželi vse rakovo pot, ker ni bilo ljubezni, ne svetov, ne varstva izkušenih mož. Kralj je opazoval sam s strahoma, da peša blagostanje kraljestva, bal se je ure, bal se je ure, ko bo moral ukloniti tudi on glavo svoji lastni postavi, katere ni mogel preklicati. Silno je želel, da bi omožil kmalu svojo edino hčer, ker bi potem novi kralj lahko ovrgel njegovo postavo.

Toda hčerka Metula se ni hotela možiti. Nikogar izmed mladeničev ni marala, ki so že izročil ali so bili pripravljeni izročiti svoje lastne očete rablju.

Kralj si je izmislil, kako bo našel hčerki vrednega ženina. Razglasil je po deželi in izven dežele, naj pridejo fantje in gospodje na hrib pred mestom. Ostanejo naj ponoči na hribu, in tisti, ki bo pokazal kralju prvi, kje vzhaja sonce, tisti bo njegov zet, če izpolni še druga dva pogoja.

Kraljevo čudno povelje se je razglasilo tudi po vasi, kjer je skrival sin očeta. Ljudje so rekli: »Naš kralj si je izmislil novo hudobijo. Prej je ukazal moriti stare, zdaj se mu hoče mlade krvi. Naših fantov ne pojde nikdo kazat kralju sonce.«

Dobri sin pa je vprašal svojega očeta za svet.

Oče je pomislil in rekel: »Pojdi! Kadar bodo zijali drugi na vzhod in čakali sonca, se obrni ti na zahod in zakliči kralju ter pokaži ljudem: ´Sonce vzhaja! Zdravo, naše sonce, naš kralj!´«

Šel je kmečki mladenič in prišel med plemiče in gospodo, ki so čakali na hribu pred mestom in so se posmehovali: »Kaj pa ta? Hoče postati kraljev zet?«

Proti jutru je prihajal kralj s svojo hčerjo na hrib. Bil je čas, ko je vzhajalo sonce. Vsi modri in izobraženi so pazili na prve žarke – kmet pa se je obrnil k bližajočemu se kralju, se globoko priklonil in zaklical: »Sonce vzhaja! Zdravo, naše sonce, naš kralj!«

Vsi so bili osupli: razkril in uganil je preprost kmet, kar ni uganila umna gospoda!

Kralj se je razveselil, kraljična je pogledala prijazno rešilca očetove uganke. Kralj je sedel na pripravljeni prostor in rekel kmetu: »Bistre glave si, mladenič, na mojo vero! Vreden zet mi boš, ako izpolniš še druga dva pogoja. Prvi je, da poskusiš vsakdo priti čez osem dni iz dola na ta vrh ne bos ne obut. Poskušajte, vitezi in gospoda!«

Ugibaje, kako bi to naredili, se je razšel zbrani svet. Kraljična je pokimala kmetu v slovo.

Mladenič se je vrnil domov in vprašal očeta, starega moža, kako naj naredi, da pride na vrh gore ne bos in ne obut.

Oče pomisli in reče: »Obuj se, toda odtrgaj obutvi podplate.«

Čez osem dni je hodil kmet med gospodo, ki se je ozirala s prezirom vanj. Gospoda se je bila napravila vse mogoče načine, da ugane kraljevo uganko in izpolni kraljev pogoj. Bili so obuti na levo, bili so obuti na desno nogo. Bili so, ki so nosili čižme na glavi in so hodili bosi po razbeljenem kamenju; bili so, ki so hodili po glavi, moleč obute noge v zrak.

Kralj in kraljična sta sedela na prestolu vrh gore. Mimo njiju je moral vsakdo. Smejala sta se oče in hči, smejal se je ves dvor. Kralj je rekel: »Mnogo umne gospode je v mojem kraljestvu!«

Mimo kralja je moral tudi kmečki mladenič. Dostojno oblečen se je poklonil dostojno in je pokazal kralju svoje gole, od kamenja opečene in ranjene podplate.

Kralj se je razveselil in vzkliknil: »Vendar! Glejte, vitezi in gospoda moja, tako se pride ne obut in ne bos. Zdaj še pogoj: Kdor mi prinese najlepšo rožo mojega kraljestva, ta postane moj zet. Čez osem dni, vitezi in gospoda!«

Razšli so se učeni in visokorodni, da uganejo kraljevo uganko in najdejo najlepšo rožo. Hribe so prehodili, jezera so prebrodili, iščoč najlepše rože.

Kmečki mladenič se je vrnil vesel domov. Pokimal mu je kralj v slovo, nasmehnila se mu je kraljična.

Vesel je pozdravil očeta in vprašal starega, izkušenega moža, katera roža bi pač bila najlepša v deželi.

Nič ni pomislil oče, smehljaje je povedal: »Kar je najbolj očitno, je skrito pogostoma ljudem. Utrgaj pšenični klas, deni ga za klobuk in pojdi h kralju.«

Prišel je osmi dan. Kralj in kraljična sta sedela na prestolu na vrhu gore, za njima je stal njun dvor. Vkreber so lazili vitezi in gospoda, otovorjeni z najkrasnejšimi cveticami. Polagali so jih pred kralja, a njemu ni bila nobena dovolj lepa.

Med gospodo je koračil kmečki mladenič s pšeničnim klasom za klobukom. Posmehovali so se mu drugi: »Kaj hoče ta s svojim klasom?«

Mladenič je prišel pred kralja, se poklonil in ponudil kralju pšenični klas: »Glej, kralj, najlepšo rožo kraljestva: kjer cvete ona, je blagostanje in zdravje.«

Kralj je dvignil klobuk s klasom in ga pokazal ljudem: »Glejte, vitezi in gospoda moja: najlepša roža!«

Dvignil je kmeta in rekel: »In tu, glejte, modrega kmeta, ki bo spravil deželo v red, ki bo skrbel, da bo cvetela prežlahtna pšenična roža od konca do konca kraljestva.«

Kmečki mladenič pa je pokleknil iznova in prosil kralja: »Odpusti me, kralj, da grem domov! Drugemu bolj vrednemu zaroči svojo hčer. Jaz ne morem biti tvoj zet, ker ne izpolnjujem tvoje postave. Prevaral sem te. Modrost ni bila moja, ampak mojega očeta, katerega skrivam že več let. Spoznaj, kralj, da ni modre mladine brez izkušene starine. Dovoli odslej živeti starim, dokler jih ne odpokliče naravna smrt.«

Kralj je vstal, dvignil mladeniča in ga posadil na svoj prestol. Snel je svoj kraljevi venec, snel je svoj kraljevi plašč, ovenčal in odel je ž njima kmeta.

Glasno pa je rekel osupli gospodi:

»Srečen oče, ki ima dobrega sina, srečna dežela, ki ima dobrega vladarja, in srečna žena, ki ima preudarnega moža. Dober sin je dober vladar in dober mož. Kdor čisla kruh, bo skrbel zanj, kdor spoštuje starost, doseže čast. Naj živi modrost starih, naj vidim odslej ob sebi venec sivih glav. Pozdravljen, moj zet!«

Poparjeni so se izgubili učeni in blagorodni.

Kraljeva kočija je šla po skritega starega kmeta.

Napravili so veliko svatbo, svatovska roža pa je bila pšenica.

Da bi cvetela in zorela vse dni!

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji