Bila je gostilna blizu Ljubljane in v njej natakarica mlada Nežika. V to gostilno je prihajalo dvanajst študentov. Pravili so natakarici, da imajo grad v Udnem borštu, da so zelo bogatu in da si bo izbrala lahko lep dar, če jih pride obiskat. Samo pove naj, kdaj pride, da napravijo gostijo.
Dolgo so vabili študentje to Nežiko, pa je niso izvabili. Nekoč sta šla pa gospodar in gospodinja te gostilne v Ljubljano. Nežika je tisti dan zaprla hišo in se res napotila v Udni boršt. S seboj je vzela pečena piščeta in šartelj.
Nežika je prišla do gozda in gledala na znamenja v smrekah. Po njih je našla stezo in grad.
Ko je hotela skozi velika grajska vrata, sta planila nanjo dva divja psa in bila bi jo raztrgala, da jima ni vrgla piščancev v žrelo. Tako jima je ušla in zaprla za seboj vrata. Klicala je potem po hodniku, pa ni bilo žive duše. Poskusila je, odprla vrata na hodniku in obstala: velika soba pred njo je bila polna obleke, kožuhov, kap, avb, bal sukna in platna. Odprla je drugo sobo in videla po stenah in mizah polno orožja. Puške in pištole, tuli in meči, sablje in čekane – vsega je bilo polno po kotih in stenah. Nežika je odprla še tretja vrata in se zavzela: v koških po mizah so bili uhani in sklepanci, korale in vseh vrst verižice, prstani, zaponke in zapestnice, posode in peharji – vse zlato in srebrno, vse v svetlih kamenčkih. Zdaj je Nežika videla in verjela, da si bo tu res lahko izbrala lep dar in kar ugibala je, za kaj bi prosila – pa se je spomnila, da je še več vrat. odprla je četrta vrata in zastala …
Nič se ne ustrašite, otroci, če vam povem, kaj je Nežika tu videla! Tu je bila kuhinja a namesto loncev je ležalo na ognjišču par krvavih glav, sredi kuhinje je stal čok s krvavo sekiro, po tleh pa je bilo vse krvavo in pod klopjo ob steni je ležal mrlič …
Nežika je bila vsa trda od strahu. Zbežala bi bila, pa ni mogla … Naenkrat je zaslišala hojo in govorjenje in jok … Stisnila se je pod klop in se skrila za mrliča.
Komaj pa se je skrila, že je prišlo noter dvanajst študentov, privlekli so lepo gospo, ki se je vsa bleščala v zlatu, in za njo še gospoda in otroka. Gospa je morala položiti roko na čok, pa ji je odsekal prvi študent-ropar prste. Mezinec s prstanom je padel prav pred Nežiko. Nato je odsekal gospe glavo, slekel gospoda, pa umoril tudi njega in otroka.
Potem je rekel glavar:
»Tako bomo naredili tudi z Nežiko, ošabnico, kadar pride k nam! Bo že videla, kaj se pravi hoditi k roparjem v vas. Jutri pospravite tukaj: obleke v oblačilnice, zlato v draguljarnico! Kmalu odpeljemo vse na sejem v Zagreb. Potem boste počistili v kuhinji, da ne spozna Nežka, ko pride, pri kom da je. Nocoj bomo pa še izpraznili sodčke pri Nežikinem gospodarju. Šla sta gospodar in gospodinja v Ljubljano in se ne bosta vrnila dva dni. Zdaj pa brž kosilo, potem pa spat!«
Roparji so šli ven, a Nežika je čakala v strahu ob mrliču. V sosednji sobi so začeli peti in trkati s kozarci, potem pa so zaspali. Nežika je odprla okno in opazila, da je na drugi strani gradu in da segajo veje velike smreke do okna. Izročila se je Bogu, se pognala na smreko, splezala dol, se ozrla po soncu in srečno našla pot iz gozda na cesto in potem domov.
Skrbno je doma zapahnila vsa vrata in okna in čakala s sekiro pri vratih.
V mraku je res prišel voz in na njem dvanajst študentov-roparjev.
Glavar je potrkal na vrata in zaklical: »Odpri, Nežika! Mi smo, tvoji prijatelji!« Nežika se ni oglasila.
Glavar je stresel vrata, stresel okna, pa zakričal: »Ako ne pridemo skozi vrata, pa pridemo pod vrati.«
Roparji so začeli kopati pod pragom. Kmalu je bila luknja tolikšna, da je lahko zlezel človek pod prag.
Prvi je šel v luknjo najmlajši – pa se ni utegnil ogledati – mahom mu je odsekala Nežika glavo in potegnila truplo v hišo. Ker ni bilo nič glasu od prvega, m je hitro sledil drugi, za tem tretji, četrti … Vsem je odsekala Nežika glave.
Ostal je le še glavar.
Zdelo se mu je čudno, da ni nobenega glasu od tovarišev, pa je previdno pomolil glavo pod prag – samo uhelj mu je odrobila sekira – pa je skočil nazaj in na voz in se odpeljal.
Nežika je pa zadelala prag in odšla v bližnjo vas. Kmalu so se zgrnili ljudje in prišli so tudi vojaki iz Ljubljane. Nežika jim je pokazala pot do gradu roparjev. Tam so vojaki pobrali vse pokradeno blago in porušili grad.
Nežika je dobila potem toliko daril, ker je bil kraj rešen roparjev, da je postala čez noč bogata. Ni hotela biti več v službi v tako nevarnem kraju in je šla za natakarico v Ljubljano.
Gostilna »Pri konju« ob Koroški cesti je bila zmeraj polna gostov. Prihajal je kasneje tja tudi neki trgovec iz Ogrske, pa ni dal nikdar svoje kučme z glave – da bi se ne prehladil, je rekel.
Ta trgovec je zasnubil Nežiko in ona je bila zadovoljna. Dogovorila sta se za dan poroke in napravila malo pojedino pred poroko.
Zvečer je spremila nevesta Nežika svojega ženina do vrat – pa se je udaril ta zaročenec ob rožanec v glavo in kučma mu je padla z glave. Grdo je pogledal Nežiko, zaklel in šel.
K poroki je pa drugi dan spet prišel. Pri pojedini je bilo polno gostov, ki so hoteli videti junaško deklico, preden jo odpelje Oger. Dosti so govorili, nevesta pa je sedela je tiha in bleda.
»Zakaj pa ne ješ, nevestica?« je vprašal ženin.
»Imela sem hude sanje,« je rekla.
»Pa povej kaj se ti je sanjalo,« je silil starešina.
»Sanjalo se mi je, da sem šla v gozd k roparjem. Tam je bil glavar – veste tisti, ki mi je ušel, ko sem mu odsekala uho.«
Ženin je ob teh besedah prebledel in rekel: »Sanje so nemirne krvi spanje. Zapojmo rajši!«
Starešina je pa branil: »Sanje pred poroko so preroške. Le povej, Nežika, kaj je bilo naprej.«
In Nežika je pripovedovala: »Sanjalo se mi je, da je postal tisti glavar, ki mi je ušel, moj ženin, zato da bi me umoril in maščeval svoje tovariše.«
»Kako neumne sanje!« se je zasmejal ženin in se ozrl v vrata. Pojdiva rajši hitro k poroki.«
»Po čem si pa spoznala roparja?« je vprašal starešina in ustavljal ženina.
»Po ušesu,« je odgovorila Nežika in vzela iz robca uhelj. »Poglejmo če se ujema s tem ušesom!«
Pa je vrgla ženinu kučmo z glave.
Ženin je pa potegnil nož, svatje so se vrgli nanj – in Nežika je zmagala dvanajstega roparja.
Obesili so ga na ljubljanskem gradu.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke
