Bil je Binček prava neroda. Zdaj je prevrnil škaf z vodo, zdaj raztresel vrečo s semeni, zdaj splašil vaške kokoši, zdaj čredo govedi.
»Ne bom šival!« – je rekel krojač Ivan. »Poklican sem za velika dejanja.« Šel je po svetu in se ustavil v krčmi.
Bila je nekje tako bogata kmečka hiša, da so merili denar kar na mernike. Gospodinja-vdova je imela hčer Lenčko, ki pa ni bila posebno brihtna.
Bil je nekdaj vitez, ki se je komaj poročil, pa je že moral v vojsko. Težko se je ločil od lepa mlade gospe, nerad je odjezdil s svojimi oprodami.
Bil je vitez razuzdanec. Ni se klanjal Bogu, ne svetnikom božjim, ni spoštoval starosti ne revščine, ne bolezni ne nesreče.
Bila je mati, ki je negovala ljubeznivo svojo hčerko edinko, malo Jerico. Mati je umrla, oče je vzel drugo ženo, Jerica je dobila pisano mater.
Bil je bogat kralj, gospodar velike dežele. Imel je hčerko edinko, prešerno in trmasto. Iz bližnjih in daljnih dežel so prihajali snubit kraljeviči in cesarjeviči, knezi in grofi.
Onkraj visokih gora leži sedma dežela, silno bogata dežela. V tej deželi je živel star kralj in kraljična Bela, njegova hčerka.
V morju in jezeru, po rekah in velikih potokih so bivale povodne deklice: da pasu ženska, od pasu riba.
Bila je kmetica, ki je imela sedem sinov, sedem zalih dečkov. Žena pa je imela slabo navado, da je pravila vsem ljudem, koliko kruha požro njeni otroci.
