Sirota Jerica

Bila je mati, ki je negovala ljubeznivo svojo hčerko edinko, malo Jerico. Mati je umrla, oče je vzel drugo ženo, Jerica je dobila pisano mater. Mačeha je ravnala grdo z malo Jerico. Ni ji privoščila bele postelje, ni tešila njene lakote. Pisana krilca, katere je bila kupila Jerici mati, je mačeha spravila. Podila je Jerico na polje, preden je zasijal beli dan, pustila jo je na polju, ko je pripekalo sončece, pustila jo je na polju, ko je prihajal grozni Mrak, ki je dolg kakor žrd in kratek kakor prst, kosmat in siv in žre otroke, ki ne gredo domov pred Zdravo Marijo. A rajna mamica so rekli Jerici: »Zdravo Marijo zvoni – otrokom domov veli!« Zato je Jerica vedno prihitela domov, kadar se je oglasil zvon, a mačeha jo je oštevala, da ji krade kruh. Velela ji je, da mora ostati na polju, dokler je ne pokliče.

Dokler je živel oče, je pribegala Jerica še k njemu. Toda oče je umrl, Jeričino trpljenje je rastlo. Nikdar ni smela s polja, če je ni poklicala huda mačeha.

Tako je pukala sirota neki večer lan. Bila je sama sredi polja, sonce je zašlo – izza gora je prihajal strašni Mrak. Zaslišalo se je zamolklo grmenje, ki je naraščalo, trava se je širila, črni netopirji so letali okrog Jerice. Jerica se je tresla od strahu, kajti če bi si ji zapredel v lase, bi ji Mrak izpil kri.

Pritekla je miška in prigovarjala Jerici: »Beži vendar domov!« - Ali Jerica se ni upala, ni je še klicala mačeha. Ni vedela, da je zlobna nalašč ne kliče, ni vedela, da ji pripoveduje nalašč o strahovih in jo izroča noči. Zavila se je v svoj pripas, skrčila se je in zaspala.

Kar jo prime nekaj z mrzlo roko: dolg in kratek je stal pred njo Mrak. Na vsaki roki je imel pet prstov, na vsakem prstu gorečo svečo, iz rebra je kapala kri. Za njim pa je stal roj brez nog in glave … Vešče plešejo, volkodlaki se zbirajo, od daleč kliče materin glas: »Beži Jerica!«

In Jerica beži. Preko polja in gozda. Za njo ostanejo vasi, travniki in potoki, za njo leti strahov nevidni roj. Kar ji zrastejo peruti. Leti preko širnih in ograj, preko stolpov in zvonikov. Jata netopirjev ostaja za Jerico. Ali Mrak jim žvižga in ukazuje, da morajo dobiti Jerico. Saj jim jo je izročila mačeha. Jerico pa varuje materina duša, ne pusti pošastim v bližino sirotice.

Dolgo je letela Jerica po nočni temini, dolgo so se drvele pošasti za njo. Deklici so jela pešati krila – oni strašni so se ji bližali. Kar se razprede po nebu svetel žar. Mrak beži, zvon podi netopirje. Jerica se zgrudi pred visokim zidom.

Ko se je zavedela, je bilo ob njej polno ljudi. Izpraševali so jo, od kod je, a nihče ni poznal ne vasi ne kraja ne Jerice ne njene mačehe. Stara žene je rekla: »Vile so prinesle otroka. Nesrečo prinese.«

»Vile ali ne vile,« je rekel postavni mož, »peljimo jo pred mestne očete. Velika je njih modrost in usmiljenje, naj razsodijo, kaj bo z otrokom.«

Peljali so Jerico po kamniti cesti med zidanimi hišami; pripeljali so jo v hišo, kjer so sedeli pred visokimi stebri resni možje v škrlatastih plaščih. Jerica, ki ni bila še nikdar izven rodne vasi, se je čudila, da je tu kamen vrh kamna, hiša zraven hiše, zid vrh zidu. Drugače so oblečeni ljudje, drugačen jezik govore – kam neki je zašla sirotica?

Govorili so ljudje, ki so privedli Jerico, govorili so možje na visokih stolih. Zdelo se ji je, da pravijo, da jo bodo poslali nazaj, od koder je prišla. Jerica je padla na kolena, pokazala svoje od dela razpraskane roke, od šibe raztrgane rame in prosila: »O, ne nazaj k mačehi! Vzemite me v službo dobri ljudje! Znam pukati lan, pleti pšenico, nabirati osat, znam nastiljati živini.«

Možje v škrlatastih plaščih so se pogovarjali med seboj in z ljudmi. Zdelo se je Jerici, da vprašujejo, kdo bi jo hotel vzeti v službo, ali vse ženske odmikujejo:

»Morda je kak vilin zmetek, ki nam prinese nesrečo. Ni, da bi vzel v hišo, ko ne veš, kakih ljudi je.«

Samo grdogleda ženska odurne zunanjosti , kateri se odmikajo vsi, se oglasi in pravi: »Jaz vzamem dekleta v službo.«

Ljudje se zasmejejo: »Čarovnica jemlje človeško dete.« »Lepa služba v domu strahov.« - »Gostilničarka pod gradom išče dekle.« - »Štirinajst dni ni nobena pri njej.« - »Morda ostane ta.«

Gostilničarka je pogledala malo postrani ženske in umolknile so. Lahko jim naredi bolezen pri otrokih in živini … Možje na visokih stolih niso bili videti nič kaj zadovoljni, ali Jerici se je zdelo, da se ne upajo ugovarjati oblastni ženski. Izročili so ji Jerico in ji naročili samo, da pošlje dekletce k nauku in k maši.

Ženska je prijela Jerico za roko in jo peljala s seboj, prigovarjajoč ji: »Ne boj se dekle, pri meni dobiš vse zgodaj klobase, jetrca in potico. Ne boj se in ne poslušaj neumnih babjih čenč.«

Jerica jo je poslušala strahoma, bala se je nove gospodinje, bala hiše strahov, ali pomagati si ni mogla, samo v srcu je klicala rajno mater na pomoč.

Po kozjih stopah , po razdrtih stopnicah je peljala grdogleda žena deklico. Zid na desno, zid na levo, ni videti neba ne dreves, ne sonca. Jerici se zazdi, da hodi po gori, sezidani iz samih kamnitih hiš, da so se strnile vse hiše in hišice v eno samo, velikansko. Po ozkem jarku je tekla nesnažna voda, ki je neznosno smrdela. Tam na vrhu je stal štirioglat zid. To je gotovo oni, o katerem je pravila mačeha, da je štiri vatle širok, sto vatlov globok, kjer je ječa za lene otroke in hudobne ljudi.

Jerica vzdihne: »Blaženo polje, kjer dihaš lahko, bežiš lahko, ali tu – kaj bo tu?«

»Nič hudega,« jo je tolažila grdogleda gospodinja in se ustavila pred visoko in ozko hišo. Nad njo je molelo visoko zidovje, ob nji se je vila uličica. Gospodinja je pojasnila Jerici: »Ono tam je grad, tu doli se gre v mesto, tu gori po vodo. Pri nas se pravi: V rebri ali Pod gradom. Ta hiša je moja. Imam krčmo. V njo zahajajo tovorniki iz laške dežele. Pri meni ti bo dobro, sirotica, , jaz nimam nikogar, ti nimaš nikogar. Bodi ti zame, jaz bom zate. Dovolj bo mleka in vina, dovolj sladke pogače. Samo marenj ljudi ne poslušaj, nevoščljivi so mi, ker imam nekaj denarja, katerega zapustim tebi, če se me boš držala.«

Res je bilo Jerici dobro pri gostilničarki. Na samo jutro se je kuhala kaša, penilo se mleko,vrele v kotlu mesene klobase. Ves dan je bilo na mizi kruha in vina. Dela malo. Le redke dni se je prikazal Na strmi rebri tovornjak. Nekoč je ustavila Jerico v mestu ženska in jo vprašala, kako se ji godi in če vidi kaj strahov? Jerica je zanikala, ženska pa ji je zatrdila:

»Boš že še videla, revica, ko boš šla iz hiše, kakor so šle vse. Kaj ne veš, da je izginil pri gospodinji bogat tovornik? Bogata je – ali Bog se usmili! Čarovnica je. Zato se je ogibljejo ljudje. Zate je najbolje, da zapustiš tako hišo prej ko je mogoče.«

Jerica ni marala za besede opravljivke. Ali naenkrat se ji je zdelo ponoči, da diha in hodi po stopnicah, da stoče po veži in ropoče v kleti. Pravila je gospodinji, a ta se je zadrla prvič v njo: »Sanjala si. Preveč si večerjala in sanje so polnega želodca spanje.« Jerica ni pravila več. Samo molila je za ubogo dušo, kadar je slišala ropot.

V kleti je stal zelo velik sod. Nekoč je pometala Jerica klet in se približala sodu, ki je bil poln pajčevin. Gospodinja, ki ni pustila Jerice nikdar same v klet, je zakričala jezno: »Pusti sod danes in vselej pri miru!« Jerica se je prestrašila in se ni nikdar več bližala sodu. Mislila je, morda je vendarle res, kar so pravili o tovorniku … Ali bila je mlada, godilo se ji je dobro.

Mesec je bil mescu brat, leto je bilo letu prijatelj. Vrstili so se hitro in kakor čez noč je postala Jerica krepko dekle. Jela se je ozirati po družbi. Ali domača dekleta in fantje so se ogibali čarovničine dekle, otroci pa so vpili za njo: »Čiračara – smuk pod vrbo!« Jerica se je pritožila gospodinji, ta jo je tolažila: »Ne maraj, Jerica« Vse, kar je moje, je tvoje. Je hiša, je denar. Dobila boš dobrega moža, ki ne bo poslušal tukajšnjih marenj.«

Odprla je veliko skrinjo, v njej je odprla skrit predal. Tam so bili tolarji in zlati, črn in bel denar. Jerica je potrpela. Nekoč je prišel s tovornikom iz Laškega nožarski pomočnik, ki je bil na potovanju. Temu je ugajalo zalo in bogato dekle in kmalu je oživela gostilna Pod gradom. Večkrat so poskočili , večkrat zaplesali, mladi nožar je pripeljal svoje tovariše tujce, ki se niso menili za marnje domačinov. Že sta bila domenjena Jerica in nožar, da se vzameta in da se naseli on v njeni hiši. Gostilničarka je bila tega vesela, pripravljala je Jerici bogato balo.

Nekega dne je hitela gospodinja v klet. Ker je ni bilo dolgo nazaj, gre Jerica pogledat za njo in jo najde nezavestno ob sodu. Nese jo v zgornje prostore, jo kropi in drgne, toda žena se ni zavedala več, bila je mrtva. Jerica je žalovala po njej kakor po rodni materi; zakopala jo je slovesno. Nožarju je rekla, naj počaka mesec dni s poroko.

Jerica se je veselila, da je postala gospodinja, hotela je prodati hišo in kupiti novo na trgu. Saj je bilo dovolj denarja v skrinji. Ali prvo noč, ko je bila pokopana gospodinja, se ji je prikazala vsa žalostna. Vila je roke in prosila. »Oj, Jerica, usmili se me! Gorje mi je, gorje! Miru ne nejdejo kosti, ki leže v neposvečeni zemlji … Vsako noč bom morala vleči ubitega iz hišterne v klet …«

Jerica se je zbudila od groze – novo grozo ji vzbudi vzdihovanje po veži. Skrila se je pod odejo, molila in sklenila: »Takoj ko pride dan, grem k duhovniku, dam za maše, grem po grobarja, da izkoplje kosti in prekoplje vso klet.«

Tako je sklenila ponoči. Ko pa je zazvonilo pod rebrijo, je zaspala, in ko je vstala, je pripeljal njen ženin veselo družbo njej v razvedrilo. Življenje dneva je prepodilo strah noči. Pravila je sicer nožarju, kar je sanjala, toda smejal se je: »Sanje, težke glave spanje. Priteknilo se ti je od misli in besed.«

Drugi dan je ogledovala Jerica drva v kleti in premišljevala, ali bi jih prodala s hišo ali prepeljala v novo. Jela je zlagati polena od zidu, kar zagleda v zidu pri tleh linico, v linici tiči mrtvaška glava! Gleda v Jerico in njene votle oči so kakor žareče oglje, ki žge Jeričine. Nevede, kaj bo, vrže Jerica poleno v glavo … Ona izgine, prikaže se golobček, obletava Jerico, kot, da jo prosi nečesa in izgine za velikim sodom.

Jerica je hitela k nožarju, povedala mu o prikazni in hotela, da pokliče grobarja. Ali nožar se je smejal: »Glava te boli od skrbi, Jerica! Pospešiva poroko, ko boš pri meni, ti ne bodo nagajale sanje.« Govoril pa je tako, ker mu je bilo žal, da bi dala Jerica za maše in za grobarja. Menil je, kadar bo hiša prodana, tedaj naj preganjajo drugi duhove.

Tisto noč pa se je prikazala Jerici zopet rajna gospodinja. Vila je roke in prosila: »Joj, Jerica, prejoj! Grozno trpi moja duša … Daj grešni denar za maše, reši mojo dušo. Daj kostem ubitega blagoslov – o joj! Tu terjajo človeka vse do vinarja, Jerica!«

Takoj ko je vstala, je šla Jerica k staremu menihu. Poslušal je njene tožbe in rekel: »Dekle, to ti povem: Ti se ravnaš k poroki in tvoj ženin ne bo pustil, da bi trošila denar za revne duše. Ali če se poročiš, boš nesrečna in nesrečna bo tvoja rodbina do tretjega rodu. Prodaj hišo, daj denar za dobre namene in srečna boš ti in tvoj rod. predvsem pa pusti izkopati kosti..«

Jerica je povedala ženinu svoje sanje in ravnanje. Ženin se je ujezil: »Če daš denar za maše in dobre namene, ne bo iz najine poroke nič. Jaz dobim lahko bogato mojstrovko.« Jerica se je prestrašila , ker je imela rada lepega fanta. Mislila si je, strahovi se že naveličajo stoka; ko bo hiša prodana jih pa tako ne bo slišala več. Pripravljala si je svileno obleko, bele riže, cvetje in trakove. Že več noči ni imela hudih sanj in ni slišala stoka. Torej je zaspala brez skrbi.

Ob polnoči jo prebudi mrzla roka. Pogleda – pred njo stoji rajna gospodinja, vijoč roke: »Gorje, gorje, Jerica! V neposvečeni zemlji leže kosti, vsako noč bom vlačila truplo iz hišterne v klet, vsako noč skozi tri sto tisoč let! Gorje, Jerica! Usmili se! Ti se možiš, mene in sebe pogubiš!«

»Kaj naj naredim?« je vprašala Jerica.

»Kosti, kosti! Izkoplji kosti! Naj zvone zvonovi, naj izve ves svet, naj reče usmiljena duša: Odpusti, Bog, grešni morilki! Denar, denar! Slepar! Reši me, Jerica!«

»Izkopljem kosti,« je obljubila presunjena Jerica.

Ali rajna je lomila še roke: »To ni dovolj, Jerica, ni dovolj! Ti moraš v samostan! Tam zvone zvonovi noč in dan, tam je vedna molitev, duš rešitev.«

»V samostan?« se je začudila nevesta. »Jutri se poročim!«

»Ne poroči se! Nesrečna boš ti in tvoj rod, pogubljena bom jaz. Kri je na onem denarju, kri izpere samo sveta daritev. A da ne bo rekel jutri nožar, da si sanjala prazne sanje, primem te za roko – pozna se sled mrtvih.«

Zjutraj je prišel svatbeni zbor po nevesto. V črni obleki jim je stopila nevesta naproti, roke in obraz polna modrih zaplutkov – znak, da so se je dotaknili mrtvi. Rekla jim je: »Spremite me, svatje moji, do grobarja in duhovnika, spremite me v samostan.« Ugovarjati in prositi je hotel nožar, ali videl je pečat prikazni, modre podplutbe, in je molčal.

Prišla sta grobar in duhovnik. Jerica je odmaknila veliki sod, kopali so pod njim in izkopali. Zvonili so po vseh cerkvah, na vsakem oltarju se je darovala daritev.

Ko so pokopali kosti ubitega v posvečeni zemlji, je Jerica prodala hišo in dala ves denar v dobre namene. Šla je v samostan in je bila najpobožnejša nuna.

Ko je umrla in so jo pokopavali, sta prileteli na njeno rakev dve golobici, poljubili sta se in odleteli v oblake. To sta bili dve duši, rešeni iz vic – gostilničarka in ubiti tovornik.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji