Škopnik

Bil je vitez razuzdanec. Ni se klanjal Bogu, ne svetnikom božjim, ni spoštoval starosti ne revščine, ne bolezni ne nesreče. Iz svojega visokega gradu je napadal popotnike in romarje, v družbi razbrzdanih sosedov je hodil na lov, popival in kvantal cele noči.

Cesta pod gradom je vodila v Sveto deželo, v velika mesta. Pogostoma je potrkal truden popotnik ali lačen berač na grajska vrata. Graščak je ukazal valpetu, naj sprejme vsakega in ga pripelje k njemu. Tega ni ukazal zato, da izpolni na revežu Gospodovo zapoved, pač pa zato, da bi uganjal z njim svoje razuzdane šale: vsakega tujca, pa najsi je bil romar in berač, je posadil graščak med svoje prijatelje, ki so ga napajali in se mu posmehovali. Kadar je prosil truden gost, da mu odkaže gospodar prostor za počitek, tedaj mu je obljubil graščak krohotaje, da dobi pri njem mehko in dišečo posteljo. Navadno ga je spremljal z vso družbo na hodnik, mu odprl železna vrata na koncu in mu rekel prijazno: »Le naprej, prijateljček! Izborna postelja – sladek počitek!«

Po teh besedah je zaprl vrata. Gost je stal v temi in ni vedel, kam. Krohot pijane družbe mu je pojasnil, da je v nevarnosti. Jel je tipati okrog sebe in spoznal je, da stoji v ozkem in nizkem hodniku, ki se vije kakor kača. V ta hodnik je zazidala vitezova iznajdljiva hudoba železne ostrozobe drogove, ki so moleli z ostjo iz zidu. V tej osti se je zaletaval in se ranil hudobnega viteza gost. vendar se je motal naprej med njimi, saj je zagledal svit luči … Svetila je na koncu hodnika. Tam mora biti mehka postelja, tam se odpočijejo mrtvi in ranjeni udje. Ali ko je dospel revež-gost ves ranjen do tiste svetlobe, so se mu izmaknila tla in padel je v smrdljivo nesnago grajskega jarka. Tedaj se je prikazal viteški gostitelj na oknu dvorane, ob jarku so svetili hlapci in čakali psi. Popotnik v jarku je klical na pomoč in skušal izbresti iz nesnažne vode. Vitez pa se je krohotal s svojo odlično družbo: »Kaj nisem dober gostitelj? Boš pozabil kdaj na grad ´Huda južina´?«

Ko so se nakrohotali vsi, je ukazal vitez psom, da izvlečejo popotnika iz jarka in ga polože pred trato pod gradom. Tam je ležal ta revež zdelan in obnemogel, tak je tudi umrl, če se ga niso usmilili vaščani.

Tako je delal vitez-surovina let trikrat devet.

Šel je glas o njegovi hudobiji po deželi, ali kazni in pravice ni bilo pri ljudeh; graščak se je smejal za svojimi zidovi v pest pravici in postavi. V gradu Huda južina se ni oglasil več let ne romar ne berač. Dolgo življenje je dal Gospod grešniku. Da se izpokori … toda vitez je ostal star, kar je bil mlad.

Bližal se je konec njegove zemeljske poti, regač se je veselil prihoda svojega služabnika in je ukazal nagrmaditi visoke grmade trpljenja. Pa je na onem svetu molila za viteza sveta in čista duša njegove matere. Prosila je:

»Potrpi, Vsemogočni! Dovoli, da se spokori, dovoli, da slavi grešnik tvoje usmiljenje.«

Z materino dušo je prosil vitezov angel varuh: »Dovoli gospod, da preizkusim njegovo srce.«

Gospod se je ozrl poln usmiljenja na materino dušo: »Pri meni je odpuščanje. Če se skesa grešni vitez vsaj zadnji trenutek, mu po prestani kazni odprem vrata svoje hiše.«

Bil je večer, viharen jesenski večer. Na grajska vrata je potrkal sključen, sivobrad romar, ves premočen in premrl. Vratar ga je odpeljal k valpetu, valpet h gospodarju. Romar je rekel vitezu: »Popotnik sem iz Svete dežele. V imenu božjem vas prosim prenočišča in večerje. Pravični Bog vam povrni, naj vas reši v poslednji uri …«

Vitez se je krohotal: »Drag gost si mi, sveti mož! Baš nam je postalo dolgčas, kajti že dolgo ni potrkal na vrata Hude južine ne romar ne berač. Pridi v obednico, tam imamo družbo. Rečem ti: prenočišče v Hudi južini boš pomnil svoje žive dni!«

Peljal je romarja med pijano družbo. In čudno! Divji tovariši so obmolknili … Romar je pripovedoval, kaj je mislil, ko je hodil po postajah kristusovega trpljenja, govoril je o veliki božji ljubezni, ki je pripravljena, da nam odpusti vse, ako se kesamo in prosimo. Ena sama beseda, en sam vzdih … Govoril je o ljubezni božje Matere in opominjal navzoče, da imajo tudi oni mater, ki trpi in prosi zanje … Bradati razuzdanci so gledali v tla. Vitez domačin si je otrl solzo. Ali hitro se je otresel ginjenjenosti in kesanja, ki se mu je vzbujalo. Udaril je s kupico po mizi in zavpil: »Krasno si govoril, sveti mož! In da govoriš še malo, pokleknemo vsi. Ali stara kolena so trda in ti si truden. Spremimo te častno k počitku. Ne boš pozabil Hude južine, prijatelj!«

Romar se je poklonil: »A vi, gospoda, ne pozabite reveža romarja, ki bo molil vso pot za vas.« »Zase moli, starec, zase,« se je krohotal vitez in spremil z vso družbo romarja do železnih vrat. Tam so se mu poklonili vsi, želeli mu sladek počitek in srečno pot. Želostno je pogledal romar razuzdano družbo – vrata so se zaprla za njim. Romar je zakričal, plemenita druhal se je smejala, vitez domačin je vpil: »Bakle! Urno! Da vidimo, kako potuje naš gost iz Hude južine.«

Hlapci so razsvetlili hodnike in so hiteli k jarku, da bi spravili starega moža hitro ven. Gospodarju samemu pa je postalo tesno pri srcu. Ali se mu samo zdi, ali so v resnici vsi obrazi tako resni? Besen zakriči: »Vina sem, vina! Naj napijemo romarju na srečno pot!«

S kozarci v roki so čakali razuzdanci. Ko je pljusknila voda v jarku in je zakričal ubogi starček, tedaj pravi vitez domačin: »Nazdravimo našemu gostu! Kaj, ljubi romar? Nisem izpolnil svoje obljube?«

Toda niso utegnili nasmejati se. Iz grajskih stolpov je potegnil oblak šišmiš, lovski psi so zatulili. Srh je šel pijani družbi po kosteh, hipoma so se iztreznili vsi: iz jarka je vstajal romar … Rastel je – postal velikan, ki sega do nebes. Dvignil je oko – stresla se je zemlja, odprl je usta – grmelo je: »Baklo si prižgal, da moriš ljudi, odslej postaneš bakla ti. Trpel boš v plamenu, ki žge, a ne požge, strašil boš ljudi.« Nato je izginila prikazen. Vitez je padel, zadet od kapi, na tla. Njegovi prijatelji so se polni groze razbežali iz gradu, bežali so hlapci, tulila je živina.

Toda materina duša je izprosila sinu kesanje. Edini hlapec, ki ni zapustil gospodarja, je osedlal konja in hitel po duhovnika v sosedni grad. Daleč je bilo in konj, sicer tako ubogljiva žival, se je ustavljal in postavljal na zadnje noge.

»Nečisti hoče preprečiti rešitev duše,« je rekel duhovnik in molil ter izgovarjal rotilne besede. Hlapec je bil od strahu bolj mrtev nego živ. Kar se zasveti, pred konji stoji plameni steber in se priklanja duhovniku … Konja stojita kakor ukopana, moža čutita grozno bližino nerešene duše. Iz plamena pride žalosten glas rajnega viteza: »Vrnita se, prijatelja! Že je končana pot in sodba. Bog je sprejel klic moje skesane duše. Niso mi zaprta vrata na veke božja vrata. Kadar vidite goreči škopnik, vedite, da zadostujem v tej podobi božji Pravici. Trpel bom toliko časa, dokler me ne pokliče človek v stiski na pomoč.«

Steber je odplesal in zaplesal na streho gradu.

Drugi dan so se zbrali sosedi, da pokopljejo mrtvega prijatelja. Peljali so krsto na pokopališče na ravnem polju. Ali na poti se je pokazal na krsti goreči škopnik. Vsi pogrebci so zbežali in truplo je ostalo samo. Sam se je zakopal mrlič. V neposvečeni zemlji, na pustem polju. Nikdar ni prerastla trava njegovega groba. Potnik se ga je ogibal, pa tudi domačin. Grad Huda južina je razpadel. Njegov gospodar je plašil še vedno popotnike in domačine. Motil je voznike, plašil je črede, dražil je kmete. Vaščani so ga nazvali: Škopnik. Često so preklinjali nagajivca. Včasih se je pokazal sredi noči na slamnati strehi sredi vasi. Vaščani so hoteli gasit - škopnik je skakal s strehe ne streho, kakor da se veseli zmede vaščanov. Da je podil goreči škopnik lisice in dihurje od kokošnjakov, da je podil roparja iz grma, divjega lovca iz gozda; da je posvetil med pijane plesalce in prestrašil vasovalce – tega ni upošteval nihče in nikomur ni prišlo na misel, da bi bil poklical vicajočo se dušo na pomoč.

Preteklo je petkrat sto let. Vaščani Hude južine so pomrli. Kjer so stale nekdaj vasi in polja, je nastalo močvirje. Cesta pod Hudo južino je bila strah voznikov. Časih so se tam zamudili cele dneve in cesta je postala črna od samih kletvin voznikov. Ob cesti se je pač še prikazoval škopnik, toda vozniki niso vedeli, čigav duh straši tod.

Zgodilo se pa je, da je peljal voznik, ki je bil znan na Črni cesti, tri vprege apna in mlinskih kamnov ondod. Spremljala sta ga dva hlapca. Cesta ni skrbela voznika. Vedel je za trda mesta in je še vselej srečno izpeljal. Toda to pot ga je ujela na Črni cesti noč. Morda je stopil na tako korenino – v trenutku so bili vozovi v blatu do osi. Voznik je klel in hlapca sta klela, da je postajala črna noč še temnejša. Odpregli so konje od voz in pripregli vse k prvemu. Poskušali so dvigniti prvi voz z dero in tolkli z bičem drug drugega. Konji so se plašili in trgali ojesa. Noč je postala mrzla, vasi so bile tako daleč! Takšnega mraza v jesenski noči še ni pomnil voznik. Čutil je, da se bo prehladil do kosti in rentačil:

»Če ostanemo vso noč v tem stokrat-blatu, nam ne pomaga nobena korenina več.« Izmolil je vse kozje molitvice in, ko mu je zmanjkalo kletvin, se je iznebil še te: »Da bi vsaj prišel – Škopnik, in nam posvetil v ta --!«

Glej! Ni še izgovoril zadnje besede in že stoji pred njim strašilo … Svetlo postane ob vozovih kakor za dne. Voznik in hlapca se križajo in tresejo od strahu. Saj vedo, da prede slaba tistemu, ki kliče duhove. Preklinjevalec izmoli hitro kes in čaka, da ga raztrga Škopnik. Ali ta stoji, kakor da čaka tudi on. Česa vendar?

Voznik premišljuje in si domisli: »Klical sem ga, da nam posveti. Dajta fanta! Prekrižajta se in poskusimo!«

Kako gladko je šlo zdaj! Škopnik je skakal pred voz, za voz – in naenkrat so bili vozovi na pravem tiru. Voznik bi se pridušil, da mu je dvignilo strašilo vozove. Strah ga je zapustil, ker niso trepetali konji. Žival pozna, kdo je dober ali kdo je hudoben duh. In ko je obstal Škopnik pred njim, je dobil voznik pogum in je nagovoril strašilo:

»Vse kar je ustvarjeno, hvali troedinega Boga! Odpusti mi prijatelj, da sem te poklical tako robato. Vidim, da si krščena duša, ki si išče miru. Škopnik! Uboga, blodeča duša! Naj ti poplača troedini Bog tvoje dobro delo! Milost božja naj izbriše tvoje grehe, milost božja naj te sprejme v večno zveličanje. Amen!«

Po zadnji besedi voznikovi se je plameni steber zvrnil, dva plamenčka sta se pomolila kakor dve roki v nebo, vesel glas je vzkliknil: »Končano je petstoletno trpljenje! Slava Gospodu, ki je usmiljen in pravičen! Tudi tebi povrne dobro delo – v svarilo ti povem svojo povest …« In pravil je vitezov duh, skesano je pripovedoval o svojih grehih in svoji muki. Težka je muka duše, ki blodi med ljudmi. Noče je zemlja, noče nebo …

Ko je končal Škopnik, je ugasnil. Voznik si je otel solze in rekel hlapcema:

»Fanta, ali sta slišala? Bog mi povrne! Nikdar več ne bom klel, fanta, nikdar več! Zdaj pa naprej v božjem imenu!«

Pognal je previdno, pripravljen na dolgo pot. A komaj so se obrnila nekajkrat kolesa, že ga je ustavil znani glas mitničarja: »Stoj!«

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji