Ivan Nisemplah

»Ne bom šival!« - je rekel krojač Ivan. »Poklican sem za velika dejanja.« Šel je po svetu in se ustavil v krčmi. Tam se mu pomagale muhe pri uživanju mleka. Udaril je po njih in spoznal, da je res junak. Naglo je šel v bližnjo mesto, prodal svoje krojaško orodje in si je kupil viteško obleko. Na ščit si je zapisal:

»Jaz sem Ivan Nisemplah, končam jih šestdeset na mah.«

S strahom so gledali meščani na strašnega viteza in vse se ga je balo. Ni dobil v mestu ne mleka ne soli. Zapustil je mesto in legel lačen in truden v travo ob cesti. Mimo se je pripeljal kralj devete dežele s svojo hčerko Rožencvet. Kraljična je zagledala vitezovo rdečo suknjo in prosila očeta, da ustavi. Strežaj je povedal, da je rdeča reč v travi mlad strašen vitez, ki jih ubije šestdeset na mah.

»Takih vitezov potrebujemo,« je rekel kralj veselo in vprašal Nisemplaha: »Je res, kar pravi napis na tvojem ščitu?«

»Še več jih ubijem,« se je pobahal krojač-vitez.

»Takega junaka mi je poslal sam Bog!« je rekel kralj svoji hčeri in povabil Nisemplaha kar v kočijo. V kraljevem gradu je dobil krojač-vitez lepo stanovanje in stregli so mu ter ga častili kakor veliko gospodo. Vendar je živel v strahu, ker ni vedel, kaj mu bo kralj zapovedal.

Tisti čas so bile med kraljem velike nadloge: mesta so se puntala, po gozdovih se je pomnožila zverjad in trgala kmetom živino, v gradovih so stanovali velikani, ki so ropali potnike in trgovce. Kraljevi vitezi so bili pa v rodu in v prijateljstvu z velikani po gradovih in niso hoteli nastopati proti njim. Samo junak iz tuje dežele je mogel tu pomagati kralju.

Kmalu je poklical kralj krojača-viteza predse in mu rekel:

»Ljubi junak! Imam težavo, ki ji boš samo ti kos: po mojih gozdovih se podi huda zver. Merjasec, ki ne žre želoda, ne je bukvic - samo z ljudmi se pita zverina; na tisoče mi jih je že požrla. Škoda dela po travnikih in na polju. Moji lovci ne morejo ukrotiti te zverine; cel regiment vojakov zbeži pred njo. Pa tebe, junak moj, bo gotovo igrača, da to zver ukrotiš in mi je pripelješ pod strel.«

»Pomagaj mi Bog!« si je mislil Nisemplah in se poklonil. Vzel je ščit in meč in šel v gozd. A še ni prišel daleč, ko se je stresla zemlja, kakor da prihaja čreda volkov. In že je začul sopihanje kakor grom z neba.

Krojaček je vzdihnil: »Usmili se, Bog, moje grešne duše!«

Iz grmolja pridrvi merjasec - velik kakor vol. Oči ima kakor ogenj, oglje kakor srpa, iz rilca pa mu pršijo pene kakor sneg pozimi. Merjasec se zažene naravnost priti ubogemu junaku. Nisemplah se obrne in beži in beži … Za njim sopihanje kakor grom z neba, pod njim pa se trese zemlje … Tako priteče junak do kolibe v gozdu, skoči vanjo, a pozabi zapreti - in že je v kolibi - že je za njim - besna zver. Junak zagleda okno nad seboj, se zaleti v svojem strahu visoko v zrak pa prileti skozi okno pred odprta vrata kolibo. Hitro so domisli in zapahne vrata. Samozavesten se vrne v mesto, stopi pred kralja in mu sporoči:

»Zgodilo se je, kakor je ukazalo vaše veličanstvo! Za ušesa sem privlekel merjasca v gozdarsko kolibo. Tam je zdaj, da se pozabava Veličanstvo z njim. Zapoved, da se zberejo lovcu, sem že dal.«

Pa so postavili tri vrste junaških strelcev okoli kolibe. Kraljev paž je odprl vrata. Zverina je zarjula … Kralj je ustrelil prvi, za njim vsi lovci in potem so klicali: »Živel kralj! On sam nas je rešil pošasti!«

Veliko časti so pa izkazali tudi krojaču-vitezu. Kraljična mu je poslala bel robec z rdečim robom in lep pozdrav. Že je mislil, da bo užival zdaj zasluženi mir. Pa je bilo komaj dva dni in že ga spet pokliče kralj in mu veli:

»Velika je tvoja moč, junačina moj! Igrača ti bo, da nas rešiš še druge nadloge: v hosti pod goro je medved, ki ne uživa ne medu ne sladkih koreninc. Samo moje ljube podložnike trga in požira za zajtrk, kosilo in večerjo. Ubij medveda! Veliko bo tvoje plačilo!«

Žalosten se prikloni Nisemplah in odide v hosto pod goro. Nedolgo, pa že sliši renčanje kakor od črede medvedov. Pred njim se postavi strič Miško, velik kakor grad, si oblizuje tace in jih moli priti Nisemplahu. Ta smukne na visoko smreko in pozabi v svojem strahu , da je medved plezavec. Miško spleza za njim in že je na tem, da zgrabi s tabo nogo ubogega junačka. Ta pa pokliče Boga na pomoč in skoči s smreke na bližnji hrast. Miško za njim. Pa kar je držalo šibkega Nisemplaha ni mogla držati težkega strica. Veja zapoka in Miško pade in zlomi vse pod seboj. Zaplete se v polomljene veje, da ne more iz njih. Nisemplah si hitro pomaga. Raztrga kraljičin robec in zaveže s prvo polovico medvedove zadnje šape, z drogo pa prednje in obesi Miška na hrast. Samozavestno se vrne h kralju.

Spet je kralj ustrelil medveda. Po vsej deželi so obhajali veselice. Nisemplah se je sprehajal štirinajst dni po kraljevih vrtovih in se pogovarjal s kraljično. Tačas pa so prihajala kralju dan za dnem poročila o uporih in umorih. Kralj je postajal dan za dnem bolj žalosten. Poklical je Nisemplaha predse in mu rekel:

»Preljubi Nisemplah! Moje najbogatejše mesto se je podalo upornikom. Moj edini up si ti! vojska je pripravljena. Stopi ji na čelo in ne pozabi: če zgubim to mesto, je zgubljeno vse.«

»Po meni je!« je vzdihnil sam pri sebi Nisemplah. »Kako naj vidim vojsko, ko še meča ne znam držati? In tolikšno vojsko? Ko bi bil sam, bi mi pomogla dobro sreča …«

Glasno je rekel kralju: »Kralj moj! Sam naj izvršim delo in sam naj dobim plačilo!«

Osupel je pogledal kralj nanj - strmeli so dvorjani: »Sam nad upornike?«

Nisemplah se je branil: »Ni treba ne oklepa ne konja - meni zadostuje moj meč.«

Kaj bo vitez brez konja? Pripeljali so Nisemplahu živega vranca, ki je prhal in se vzpenjal, da je šel kar mraz po ubogem krojačku, saj ni bil še nikdar na konju. Toda posadili so ga nanj in mu dali vajeti v roke in nadeli so mu ostroge na noge. Nisemplah se je domislil: »Zavežite mi noge pod konjskim trebuhom!«

Konjarji obstanejo, kralj se začudi, vendar zapove: »Storite vse, kar vitez želi.«

»Srečno! Z Bogom, nada naša!« zakliče kralj, vpijejo dvorjani, solzi se kraljična. Hlevar izpusti konja in konj v polagan hop. Odskakovanje od sedla pa ne de dobro Nisemplahu. Meni, da bo ustavil konja, še prigovarja mi in ga pritiska z nogami - konj pa v dir in vedno huje, vedno huje proti sovražnemu mesto … Ob cesti stoji leseno znamenje. Nisemplah se ga oprime, ker je bil pozabil, da je privezan na konja. Znamenje se pri tleh odlomi, dolgi močni kol ostane Nisemplahu v rokah, konj pa drvi divje naprej … Že je mesto jezdecu na očeh - -

Le-tam se je že razširil glas o strašnem junaku, ki pobija divje zveri, kakor bi bile krotke ovce. Vse mesto zatrepeta, starešine se ogrnejo s plašči žalovanja in si potresejo pepela na glavo, žene pa čakajo bose, da pride najbolj strašni vseh junakov v nepokorno mesto.

Že so zagledali oblak prahu - iz njega je zdirjal kakor blisk jezdec … Starešina zavpije: »To je on … S svojim strašnim orožjem nas bo vse uničil! Noge ima zvezane - to je znamenje, da ne ob razjahal, dokler nas ne ugonobi! Usmili se nas, o Bog!«

Vsi padajo pred mestnimi vrati na kolena. Vihrajoči Nisemplah se pa ne briga za klečeče - njemu je mar samo za vrata. Če se tu ne bo rešil konja, potem ga zanese gotovo v smrt. Vrže kol od sebe in se prime z obema rokama oboka mestnih vrat.

Ljudje zaprosijo: »O velikodušni! Prizanesel si nam - prizanesi še tudi našim vratom!«

Nisemplah pa ne more ustaviti konja. Ta drvi ž njim po celem mestu in se ustavi šele v slepi uličici. S strahom pričakuje Nisemplah starešine in ljudstvo, ki hiti za njim. Opogumi se šele, ko sliši njih prošnje: »Milost! Milost, plemeniti vitez! Hočemo se pokoriti.«

Nisemplah se opogumi in zavpije: »Milijon tolarjev in prve meščane za talce!«

tako se vrne na dvor. Kralj ga objame, kraljična se mu ponudi za nevesto, dvorjani in dežela pa ga slavi kot rešitelja vsega kraljestva. Krojaček-vitez postane prvi za kraljem.

Še so pa bivali po trdnih gradovih velikani, in morili trgovce in kmete. Kralj je spet poklical Nisemplaha in mu rekel: »Vitez moj dragi! Še samo eno naloga te čaka, potem zahtevaj od mene karkoli. Ukroti mi še velikane!«

»Zadnja je ta, res« si misli žalostno krojaček, »saj vem, da to pot ne odnesem glave. Velikanom ne zmorem, ča pa kralju povem resnico o svojih junaštvih - me obesijo.«

potrt gre iz mesta. V tesni ulici mu zadiši po kvargljih, majhnih sirovih kolačih in jih kupi. V jarku pa najde vrabca, ki se je zapletel v motvoz. Vzame ga s seboj, da si ga speče za večerjo.

Spusti se v gozd. Ne daleč. Kar zagleda velikana, ki lomasti proti njemu, velik kakor smreka. Bil je ravno dobre volje, zato ne pobije kar brž pritlikava Nisemplaha, ampak ga vpraša prijazno: »Kdo si ti, malček?«

Nisemplah pokaže ponosno napis na svojem ščitu in se postavi: »Jaz sem Ivan Nisemplah, končam jih šestdeset na mah.«  »Tako - tako!« se zakrohota velikan. »Kar šestdeset na mah! Potem se morava pa poskusiti.«

Pobere kamen-kremen in ga stisne v pesti. Zlomi se v tri kose, iskre pa švigajo izza prstov velikana kot pri kovaču na nakovalu. Nisemplah vzame iz žepa pest kragljev, se skloni, kakor da pobira kamen, stisne kvarglje, da mu teče sirnica izmed prstov in pokaže sirasti močnik velikanu: »Daj - naredi ti tako!«

Velikana postane sram. Dolgo molči potem pa povabi Nisemplaha, naj prenoči pri njem, ker se bliža noč. Nisemplah gre z velikanom. Ko hodita nekaj časa po gozdu, se ustavi velikan in pravi: »Poskusiva se še enkrat. Če me spet zmagaš, bom priznal, da sem otrok v primeri s teboj.« Velikan vrže kamen visoko v zrak. Pet minut preteče, preden spet kamen pade na tla. »Zdaj pa jaz,« reče Nisemplah, pa vrže svojega vrabca navzgor. Vrabec leti, leti zmiraj više, zmiraj više … Čakta pol ure, a vrabca še ni nazaj. Velikan ostrmi: »Kaj takega pa še ne!«

»Zaman bi čakala, prijatelj,« reče Nisemplah tako mimogrede. »Kamen sem vrgel naravnost v nebo, da se poigračkajo angelci ž njim. Pridita v velikanov velikanski grad. Gospodar pelje svojega gosta v sprejemno dvorano in ga prosi, naj počaka samo malo, ker ima nujen opravek. Nisemplah pa kmalu zasliši, kako velikan kliče svojega krata in mu veleva: »Pojdi in pokliči vse velikane naše dežele! Imam v dvorani človeka, ki ga sama ne zmoreva. To je tisti, ki je pokoril kralju zveri in mesta. ko tega ubijemo, smo trajni gospodarji dežele.«

Nisemplah bega po dvorani, da ib tekel. Toda edina vrata so bila zapahnjena od zunaj, okna pa previsoka »Po meni je!« pomisli.

Zvečer pride velikanov, da se dela kar tema. Prinesli so vina in nalivali Nisemplahu. Radi bi ga opili, da bi ga potem laže ubili. On je pa izlival vino pod mizo in se delal pijanega in zaspanega. Nadel si je ponočno kapo in prosil, da mu odkažejo ležišče. Peljali so ga v kamro, ki ni imela oken, in so zapahnili vrata. Ubogi Nisemplah se domisli, da bi se skril pod posteljo. Pa groza! Pod posteljo je bilo - mrtvo telo. Nisemplah se domisli, da so ubili človeka velikani, kakor bodo njega .Pa mrlič naj mu pride prav: položi ga v posteljo, odene ga in mu dene na glavo svojo kapo. Svojo obleko pa spravi na stol poleg postelje in se vleže pod posteljo. Kmalu prihrume velikani in odsekajo mrliču v postelji glavo. Na to pijejo in vriskajo, dokler vsi pijani ne pospe. Tedaj gre Nisemplah previdno v dvorano in poseka vsem velikanom glave, naloži jih na velik voz in pripelje kralju.

Nepopisno je bilo potem veselje na dvoru in po vsej deželi. Kralj je dal Nisemplahu svoje edino hčerko za ženo in mu zapustil kraljestvo. Modri možje so pa zapisali mladega in starega kralja junaška dela, da je prišel glas o njih še do današnjih dni.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji