Bil je bogat kralj, gospodar velike dežele. Imel je hčerko edinko, prešerno in trmasto. Iz bližnjih in daljnih dežel so prihajali snubit kraljeviči in cesarjeviči, knezi in grofi. Kraljična pa je dala vsakemu svoj »špot«. Ta je bil premajhen, drugi predolg , ta presuh, oni pretolst, ta je bil kresač, oni krljev – najmanjšo telesno napako je zapazila takoj. Pa tudi premoder ali preneumen se je zdel kraljičin kak snubec in oče je imel veliko neprilik zaradi užaljenih sosedov.
Pa pride prekomorskega kralja sin. Lep kakor mlad dan, raven, kakor, da je zrasel v enem dnevu. Ves se je blestel v zlatu in orožju in sijajno spremstvo je bilo z njim. Dobri vojaki na dobrih konjih.
Razveselil se je kralj in razveselila se je dežele: na tem snubcu ne more najti kraljična napake.
Pa trmasta edinka je hotela imeti svoj prav. Dasi ji je bil kraljevič všeč, je hotela nagajati onim, ki so jo silili k možitvi, ter je rekla: »Ne, ne maram ga!«
»Pa zakaj ne?« se je raztogotil kralj. Hčerka mu ni vedela odgovora in izgovora in reče: »V bradi ima kljukast las.«
Kralj zazija, zapre usta in jih odpre: »Ostani v svojih sobah in ne gani se. Zdaj bom odločil jaz. Naj bo tat ali rabelj, omožimo te, ne bo se smejal ves svet mojim sivim lasem.«
Pred kraljičnimi vrati je stala straža. Revica je imela »zapor« kakor pri vojakih. Skozi odprta okna je prihajal k njej smeh iz očetove pisarne. Spoznala je glas prekomorskega kraljeviča. Za malo se ji je zdelo, da je zavrnjeni snubec tako dobre volje – kaj mu ni nič za njo? Pošlje najmlajšo svojih mojšker pred vrata pisarne, da bi ugotovila pogovor onih dveh. Pa vrata ne izdajo nobene besede.
Potem vidi kraljična, da odhaja prekomorski kraljevič. In vidi, kako odjezdijo kraljevi trobentači. Bridko se razjoče, ker je kraljevič odšel in ne pozdrava ji ni poslal.
Najmlajša mojškra se pogovarja s kraljevim tajnikom. Izve, da so šli trobentači po vsej kraljevi deželi razglaševat, da bo ob mladi luni pri kralju gostovanje. Na to mora priti vsak, ki je samski, naj bo berač ali posestnik. Kralj bo zastavil uganko in kdor jo bo rešil, dobi kraljično in deželo.
Strašno je zaihtela uboga kraljična. Da je njen oče tako hud!
Zopet pošlje mojškro k tajniku. Pa izve, da bo uganka taka, da bo imel kralj na mizi zlato škatlo in kdor bo uganil kaj je v škatli … Kraljična sede in napiše pismo prekomorskemu kraljeviču. Prosi ga, naj pride na uganjevanje in naj se sili naprej. V škatli je lazica (uš).
Pa pošlje sla, naj hiti za prekomorskim. Kraljev sluga pa prestreže sla in mu obljubi, da bo dostavil pismo.
In še tisti dan ga dobi kraljevič, ki se je ustavil ob bližnjem gozdu.
Pride mlada luna. Po vseh cestah in potokih okoli mesta hitijo moški, stari in mladi, imenitni in ubogi. Kraljevič gleda z okna in zapazimed moškimi razcapanega berača, ki štorklja s svojo bisago in palico med drugimi.
Kraljevič reče, naj pride berač k njemu, in ga vpraša: »Kam pa ti, prijatelj božji? Gotovo pričakuješ, da bo takšne dni dobra žetev?«
Berač pomika svojo roko po skuštrani glavi in se reži: »Snubit grem kraljevo hčer. Saj sem fant in če je treba razvozlati kakšno uganko, sem prvi. Naši ošabni kraljični bi se prav prileglo, če bi dobila berača za moža. In deželo bi uredil. Berač se nabere modrosti, kakor drugi ljudje uši. Ha-ha-ha!« Prešerno se je zasmejal v svoji škodoželjnosti.
Udaril bi ga kraljevič po umazanih ustih, berača nesramnega, pa se zamisli in mu reče: »Takšen, kakršen si, vendar ne moreš pred kralja. Sleci te cape, dam ti novo obleko.«
Menjala sta.
Berač je odhajal v mesto na lepem konju, kraljevič je štorkljal v beračevi obleki, z beračevo palico. Pred kraljevim gradom se tare moških vseh vrst, vse se poriva v vhod in po stopnicah navzgor. Oboroženi vojaki delajo red, hlapci nosijo na mizo pečene vole in junce, jetra bolh in pljuča muh, medico in studenčnico. Gosti posedajo ob dolgih mizah, pogledujejo na mizo pod odrom.
Tam sta sedela v kroni in plašču kralj in kraljična. Kralj se drži modro in osorno, kraljična pa gleda samo na vrata …Kako se prestraši, ko zagleda grdega starca v z zlatom obšiti kraljevičevi obleki!
Berača ne pogleda.
Ko ostanejo od volov in juncev same gole kosti, zatrobi trobentač raz oder in javi:
»Slavna gospoda in ljudstvo! V škatli pred kraljem je žival. Majhna je pa prepotuje ves svet. Družina je bogatina in berača. Grize pa ni huda, počasna je pa ji ne ubežiš. Njeno pleme je razdeljeno v pet vrst, so križarji, črnuhi, sivci, belci in rdečepikarji. Kdor ugane, katera žival je to, ta dobi za ženo kraljično.«
Molk po dvorani. Vsak ugiblje. Pa že se poriva izpod vrat umazani berač, razvleče usta, hiti: »V vojni je družina vojvode in prostaka. Počasna je in krotka, vendar strašna prijateljica nas beračev – lazica!«
Kraljična omedli. Po dvorani nastane nemir: »Lazica!«
»Ni!«
»Ni čuda, da je uganil berač …«
»A kaj zdaj? Berač nam vendar ne bo kralj?«
»Dajmo mu kaj drobiža, da izgine, in če noče, zbijmo mu beraško bučo.«
Vse sili h kraljevi mizi. Pa že so vmes vojaške sulice, že so vmes meči dvorjanov. In sam berač – glej ga! Ima dolg meč v rokah in ga zasuče nad glavo …
»Gospoda!« se oglasi kralj. »Mirujte! Moja beseda velja.«
»Berač nam ne bo kralj!« zagrmi po dvorani.
Berač dvigne meč. Kralj ga potisne na stol poleg kraljične. In v trenutku je duhovnik tukaj in v hipu, preden se zave nevesta in preden se zavedo drugi, sta zvezani roki kraljične in berača.
Trobentač zatrobi: »Gospoda in ljudstvo! Kralj vam veli, da se vrnete domov. Kraljica ima soproga in dežela močnega kralja!«
»Kakšen kralj? Kdo? Kdo je ta berač?« šumi po dvorani.
Vojaki porinejo prevarane snubce ven. Kraljična je upala, da bodo ubili plemiči berača. Zdaj se vrže na kolena pred očeta: »Oče! Oče! Reši me tega človeka!«
Kralj reče: »Ta je zdaj tvoj mož! Ostaneš pri nas, prijatelj?«
Berač vzdihne: »Zaobljuba me veže, da živim samo od tega kar naberačim. Tako mora tudi moja žena. Dajte ji preprosto obleko, pa izgineva po stranski poti, ker bi me sicer ubili.«
Nič niso pomagale prošnje in solze.
Kraljična je morala siromašno oblečena iz gradu svojega očeta z možem-beračem.
Peljal jo je v zamazano bajto ob koncu mesta. Borna miza in nekaj stolov, v kotu kup slame, rjuha in koc. Kraljična se vrže na stol in joče na premile viže.
Berač pravi: »Jaz imam opravke, ko se nacmeriš, se naspi.«
Zjutraj pride berač in si obira žepe: »Včeraj sem zamudil, zato sem zamudil svoj posel, zato nimam danes ni piškavega bora. To mi je ostalo od včerajšnje pojedine.«
Pa da kraljični gosje bedro in šartel in se poslovi: »Moram za poslom.«
Zvečer pride truden, zmeče iz žepa nekaj drobiža in gode: »Ljudje postanejo skopi … Tu je vrečica moke in mast, skuhaj mi hitro močnik!«
Kraljična kuha, berač gode: »To ni močnik, to niso žganci! Kako sem se jaz revež opekel! Kako te bom preživljal, ko nisi za delo? No, le cmeri se!«
Gre pa ga ni do drugega večera.
Pride veselo: »Veš kaj, žena? Domislil sem se, da veže moja zaobljuba prav samo mene – ti začneš lahko s kupčijo. Neki lončar, moj prijatelj, ti pripelje jutri voz loncev. Sejem je, pride dosti ljudi, pa boš prodajala.«
Res pripelje zjutraj lončar zvrhan voz loncev, jih naloži vkup in pove kraljični, kako naj prodaja. Pridejo ženice, barantajo, kupijo! Kraljična se veseli. Kar prikoraka četa vojakov, pred njimi zal častnik.
»Naprej!« veleva in četa korači naravnost preko kupa loncev …
Kraljična vpije in joče – od voza loncev so ostale same črepinje.
Zvečer pride berač domov, strese bisago, posluša ženino tožbo in vpraša strogo: »Je hotel kdo tebi kaj?« »Ne, ali lonci …« »Ne cmeri se, že vidim, da nisi za kupčijo.«
Drugi dan pravi berač: »Gostilna – to bo kraj zate. Za najemnino z beračim, ti boš točila in kuhala, pa se bova preživela.« Pelje jo v veliko hišo, gostilna je bila v pritličju.
Ko je bilo vse pripravljeno, gre berač na beračenje, v gostilno pa prikoračijo vojaki. Vedejo se dostojno, pijejo in jedo, ko pa zahteva kraljična plačilo, razbijejo posodo, mize in klopi.
Kraljična se topi v solzah.
Pride berač, zagleda polomijo, vpraša skrbno: »Je hotel kdo tebi kaj?« »Ne – ali posoda …« »Eh, že vidim, da nisi za tak zaslužek. Poskusiva še nekaj: ko bi znala pomivati? Izprosil sem v kraljevi kuhinji, da lahko prideš. Seveda ne vedo, da si beračeva žena. Vzemi lonec s seboj, najbolje da si ga privežeš in mi boš kaj prinesla. Tam bo svatba in velika pojedina.«
»Kakšna svatba? Kdo se ženi? Se čudi kraljična.
Berač dvigne rami: »I no – tvoj oče. O tebi noče več slišati pa se ženi.
Kraljična pomiva posodo v kraljevi kuhinji, deva v lonec ostanke in vzdihuje: »O, jaz reva boga! Beračica, ko bi bila lahko kraljica!« Kar se odpro kuhinjska vrata in noter pride ves lep in mlad prekomorski kraljevič. Pokloni se kraljični: »Kaj lepa pomivalka, na ples! Nocoj mora plesati vsak, saj je svatba.«
Kraljična se brani, on pa jo zavrti in se privrti z njo v dvorano, kjer sedi kralj na prestolu in je zbrana okoli njega vsa gospoda. Kraljevič vrti svojo plesalko po dvorani, zdaj ji pljuskne juha iz lonca, zdaj skoči cmok. Uboga kraljična je tako zmedena, da ne ve, kam bi pogledala, kraljevič pa jo suče:
»Pleši vendar, kraljica moja, saj je vendar najina svatba. Nisi za nobeno delo, moraš pač nositi krono.« In zdaj spozna srečna kraljična glas, razume, da je bila vse to samo prevara, kazen za njeno oholost. Zgrudi se k očetovim nogam in objame moža.
Odenejo jo v škrlat in posadijo na prestol.
Godec je končal: »Bil sem tam, godel sem noč in dan. Dali so mi iz naprstnika jesti in iz rešeta piti, pa so me v štuk zbasali in sem prifasali. Na vaše zdravje, svatovska družina!«
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke
