O sinčku Binčku

Bil je Binček prava neroda. Zdaj je prevrnil škaf z vodo, zdaj raztresel vrečo s semeni, zdaj splašil vaške kokoši, zdaj čredo govedi. Na paši je puščal krave v škodo in ovce volkovom. »Samo za škodo si,« je stokala njegova mati, uboga vdova. Pa so ji ljudje svetovali: »Daj fanta kam služit, tam ga bodo že zbrihtali.«

Mati je dala Binčka trgovca v mesto. Toda tudi tam je uganjal Binček svoje nerodnosti. V mleko je vlil petroleja, sol je prodal za sladkor, poper za sladko skorjo. Naredil je toliko škode, da ga je trgovec zapodil in je morala mati prodali edino kravico, da je poravnala pri trgovcu. Otroci na vasi so pa nagajali Binčku:

»Sinček Binček, kje si bil Tam v Ljubljani si štrence vil Kaj so ti dali v plačo? Pišče, ki ni še shodilo.«

Binček se je skrival pred otroki in je premišljeval, kako bi naredil kaj pametnega, da bi se ne govorilo o njem tako posmehljivo.

Vedel je, da so v gozdu blizu mesta roparji. V skalni duplini so in nihče ne more do njih. Pa ko bi on, Binček, mogle pobiti te roparje, bi dobil gotovo toliko denarja, da bi kupil materi drugo kravo in otroci na vasi bi peli o njem: »Sinček Binček je junak, nihče mu v selu ni enak.«

Zgodilo se je tisto poletje, da je prišla v deželo huda bolezen. Modra žena na vasi je povedala, da ne bo obolel in tudi umrl, kdor bo jedel riž, kuhan ali pečen, zabeljen ali nezabeljen. Župan in starešine so si kupili kar cele vreče riža - in potem je vse uživalo riž zjutraj, opoldne in zvečer. Samo Binček ni dobil riža. Mati ni imela več krave in tudi ne denarja za mleko.

»Umrl bom!« je stokal Binček. Mati je okopavala krompir pri županovih in dala zasluženi denar Binčku. Naročila mu je: »Beži v mesto, kupi dva kilograma riža in priteci nazaj! Ne ustavljaj se po pri oknih in po potih, da te ne zalotijo roparji ali bolezen.

Mati je dala Binčku velik locnat koš na roko, da spravi vanj riž, in je gledala dolgo za njim in klicala: »Teci hitro, sinček!«

To je bilo v ranem jutru. Z mlekaricami je prišel Binček v mesto, kupil riž, prodajal zijala in šel komaj proti poldnevu iz mesta.

Gre in preklada nerodni koš s komolca na komolec, gre in se hvali, kako pametno je vse naredil, prišel v mesto, kupil in se vrnil.

Papirnati žokec v košu je pa skakal pri prekladanju in dobil luknjico. riž se je vsul v koš, poiskal luknjico v košu in se izmuzal iz koša. To je bilo, ko je šel Binček skozi veliko vas. Kokoši te vasi so hitro zapazile, da jim siplje prijazni deček dobre kaše: tekle so za njim, zobale in grakljale: »To je deček, to!«

Binček si je pa mislil: »Kako prijazne kokoši so v tej vasi …«

Kokoši so pobirale riž in zagotavljale: »Dobra je tvoja kaša, dobra!«

Sonce je pripekalo in Binček, ki je zgodaj vstal, je postal truden in zaspan. Ob cesti je stala prazna koliba. Binček se je vrgel na tla in zaspal s košem na roki. Zbudilo ga je glasno kokodakanje. Debelo je pogledal okoli sebe. Koliba je bila polna kokoši, ki so pripovedovale:

»Zdaj gremo, Binček, kokodajs, domov. Za kašo jajca - iz jajec bo piška - iz piška krava - kokoko-dajs!«

In druga za drugo s ose kokoši lepo priklonile in odletele. Binček je pogledal po tleh in vedel polno jajec, lepih belih jajec. ponavljal je poslovilne besede kokoši: »Iz kaše jajca - iz jajec piška - iz piške krava« in si je mel oči: »Koko naj izleže piška kravo? Ni tega nikdar bilo in ne bo, kokoške! Pač bo mala lahko prodala jajca in piške, ali za kravo še ne bo.« Šel je in pobral jajca v koš. »Poleg riža,« si je mislil, »še toliko jajec! To bo gledala mama! Rekla bo: 'Sinček Binček, srečo imaš in prebrisan dečko si!' in vsa vas bo govorila o kurah in o jajcih in o Binčku.« - Pa kje je riž? Papir je luknjast in koš tudi … »O te gromske koklje!«

Binčku se je kar posvetilo v glavi. Pobral je jajca in stopal potrt domov. Nič ga ne bo hvalila mama in, če izve vas …

Hodi Binček zamišljeno in žalostno. Sonce pripeka in ga zmaga. Binček sede na travo in zaspi pod božjim soncem. Prebudi ga tenek »pivpivpiv« in nekaj mehkega , ki se mu stiska v roku, pod vrat in ramo. Pogleda in zazija: na robu koša, na njegovih rokah in nogah drobnijo in pivkajo komaj izlegla piščeta … Druga se kobacajo še iz prekljuvanih lupin …

Pa glej! Piščeta rastejo kar pred Binčkovimi očmi, piščeta pivkajo: »Iz kape jajce, iz jajce pišče, iz piščeta krava!«

»Nikdar ni bilo in nikoder ne bo!« je skrbelo Binčka in pomagal je zadnjemu pišku iz lupine, polovil vse v koš in se napotil naprej.

Blizu gozda je našel slikarja, ki je delal pod razpeto platneno streho. Binček pirsi, če sme posedeti pod streho in pravi slikarju o rižu in kokoših. Slikar posluša in se Binčku smeje. Tačas pa uidejo piške iz koška in jamejo zobati barve, ki so stale v posodicah na tleh. Ko pozobljejo že vse, se ozre slikar in zadere na Binčka: »Res si prava neroda in nesreča! Kar hitro se mi zbudi s tvojimi piškami! Bajto prodam tvoji materi, da dobim povrnjeno škodo.«

»Nikar, gospod, nikar!« prosi Binček in se krega nad piščeti. »Kravo mi obljubujete, pa me ženete z materjo izpod strehe…«

Piške pa odgovarjajo: »Iz piške krava, sinček Binček!«

»Prismode ste , klepetave in neumne, kakor ves kokošji rod,« se jezi Binček in stopi v gozd. Ne upa se domov; zdi se mu najbolje, da si poišče kako šuplo drevo in se nastani v njem.

Ko taka ogleduje drevesa v gozdu, ga naenkrat obkolijo bradati črni možje in ga izprašujejo, kaj tod išče. Binček pove, kaj in kako, roparski glavar pa se razveseli:

»Prav! Včeraj smo ubili vašega kuharja, ker je bilo poletna pripaljena. Boš pa ti za kuharja. Takoj podavi vse piščeta, oskubi jih in peci!«

Poženo Binčka v veliko votlino, kjer je bilo polno sodov, velikih in majčkenih. Binček zakuri in napolni velik kotel z vodo. Potem se loti pišk … Pravi jim: »Prav se vam godi! Če bi ne bile barv požrle, bi zdaj doma kašo zobale.«

Piške pa zatrjujejo: »Kravo dobiš, kravo!«

Ko so bila piščeta pečena in regrat opran, pokrije Binček veliko mizo z ukradenim prtom in nosi na mizo. Roparji jedo in grozijo Binčku: »Tvoja sreča, da nisi prismodil pečenke!«

Jedo in se veselijo. Nakrat pa zastopa glavar: »O moji grehi! Za umret mi je!«. pa zaobrne oči in se zgrudi v smrt. Drugi roparji mu ne morejo pomagati, ker je vsem slabo. Binček jim skuha hitro tisto kavo, ki je pravila o njej njegova mama, da je zdravilo za vse bolezni, pa preden je bila kava kuhana, so bili že vsi roparji mrtvi. Barve, ki so jih pozobale piške, so bile strupene, in strupeno meso pišk je zastrupilo roparje.

Ves prestrašen steče Binček domov k materi, mati k županu, župan pa k orožnikom. Vsa vas je šla z orožniki v gozd. V votlini so našli veliko blaga, v velikih posodah obilo vina, v majhnih pa zlat in srebrn denar.

Okradeni ljudje so prihiteli v votlino in piskali svoje blago. Vse je bilo veselo, da je pokončano roparska nadloga, vse je hvalili in obdarovala Binčka. Dobil je toliko, da je kupil materi kravo in povrnil slikarju škodo in še mu je ostalo, da je začel trgovino z žabami. Nič več mu niso otroci nagajali, on pa jim je rad razkladal:

»Kar nikdar ni bilo, se vendar zgodi - kokoši in piške so modre stvari.«

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji