Žolnir podzemskega kraljestva

V davnem času, v daljni deželi je bil mlin, v njem pa bogat mlinar, lepa mlinarjeva hčerka in mlad hlapec Andrej. Urno so se vrteli mlinski kamni, urno se je sukal tudi mladi hlapec okrog žrnov – še urnejše okrog zale Marjanice.

Kaj se zgodi bogatemu mlinarju nekega dne? Hlapec se mu prikloni in spregovori: »Daj mi, gospodar, daj, Marjanico mlado za ženo. Delal in skrbel bom noč in dan, da bosta polna kašča in hram.«

Bogati mlinar je zazijal in se raztogotil: »Nisi neumen, beraški sin! Na polno skrinjo in k polni skledi bi se vsedel vsak. Moja Marjanica ni za berača, postala bo še mestna gospa, vzela bo mestnega pisarja. Ti se pa oglasi za Marjanico, kadar boš imel toliko zlata, da boš nasul mojo mentergo do vrha.«

S tako besedo, z roko in nogo je pomagal mlinar Andreju iz mlina. Zaloputnila so vrata, mlinsko kolo se je ustavilo. Oj, hlapec mladi, kam gre zdaj tvoja pot? Stal je pri žlebu in gledal v Marijančino okno. Hudoba mu je šepetala: ´Vrzi se v jezno, penečo se vodo! Marjanica bo umrla od žalosti, mlinarja pa bo bolelo vse žive dni.´

Andrej je poslušal šepetalca, mikalo ga je v vodo, prazen se mu je zdel svet brez Marjanice. Ali drugi glas v srcu ga je opomnil stare matere in greha. Premagal je napade malodušnosti, utrgal si je v spomin nageljne na vrtu in se napotil v rodno vas, k ljubi mamici, da ji pove svoje gorje in si poišče drugo službo.

Šel je, toda glava je bila trudna, noge težke in srce neodločeno. Ob poti je stala jelša, Andrej se vrže pod njo in se razjoče. Po glavi se mu pode burne misli, načrti in želje: »Mentergo zlata mi prines! Pomagaj mi, rogač rogati! Ne! Ne! Varuj me, Bog, greha! Vem, že vem, kaj naj naredim! Po svetu gre vojska in pobira ljudi. Žolnir je v mestu, ki vabi fante pod kraljevo zastavo. V vojsko vstopim, pošteno naj umrjem; jutri zamenjam vevnico za puško.«

Andrej se je dvignil. Še nocoj se hoče posloviti od matere in oditi v mesto. Naredila se je noč. Andrej se ni ustavil in ni iskal prenočišča. Prišel je do krčme ob razpotju. Zvezde so kazale polnoč. Nerad bi šel Andrej v drugem razpoloženju duha o polnoči mimo te krčme. Razpotje je shajališče nečistih duhov, noč je njih dan. Da brani škodljivcem človeške duše njih delo, stoji navadno ob razpotju križ – a tu na tem ni križa – tu stoji le zgloglasna gostilna. Ne bi se ustavil v njej drugikrat Andrej. Nocoj pa … Bog mu ne pomore do voza zlata … Ko misli Andrej tako grešno misel, zagleda v krčmi luč in sliši iz krčme smeh. Kdo neki vasuje ob polnoči v krčmi ob razpotju? Andrej krene k vratom. Vest ga ustavlja: ´Ne hodi! Ne išči hudega!´ Toda Andrej se je že izročil hudemu z neprevidno besedo in pregrešno željo. Oni pa, postrežljiv, ker je lakomen duš, se je odzval hitro.

»Samo pogledam,« je potolažil Andrej svojo vest.

Zvito se je približal gospodar pekla obupnemu zaljubljencu – ej, čuvajmo se rogača! Pomoliš mu prst – on zgrabi roko! ...

Andrej je stopil na prag krčme in obstal – zagledal je nekaj čudnega: ob veliki mizi v kotu podpirata dva kmeta svoje od medice težke glave, zijata na stvar pri drugi mizi, ki je bolj podobna mehu nego človeku, a nosi vendar lovsko obleko, klobuk na glavici, ki se ziblje med mehastim trebuhom, in za klobukom tri sovina peresa. Obleka, klobuk in škornji – vse je zeleno. Tisti meh pači svoj ploščati obraz na prečudne viže, govori zdaj, kakor da grmi iz čebra, zdaj piska kakor pišče. Zraven njega stoji nekak taterman. Dolg je kakor najvišja smreka, suh kakor najbolj prazen pajek, usta ima kakor mestna vrata, kakor brezno. Oblečen je v sivo, pokrit s sivo kapo, obut v sive čevlje …

Nad mizo ni križa. Kmeta se smejita razuzdano razuzdanim šalam zelenega in sivega. Andrej bi šel rad nazaj, ali krčmar ga potisne čez prag in zapre vrata za njim. Andrej sede v kot in posluša. Zeleni je pripovedoval:

»Čeprav sem komaj dva tedna za lovca pri knezu, sem vendar že marsikomu naredil, da je poskočil. Mi lovci znamo marsikaj, česar ne znajo gospodje. Mi živimo med svojimi, vidim, kako pase rogati polhe, da, mi se bratimo z njim. Tako si napravimo marsikatero šalo. Pomislite, kaj sem naredil včeraj: grem in nesem pobožnim gospodom v samostan jajca. Brat kuhar je rezal lasanje. Naredim zajca, da oživi in dobi strogo lice gospoda priorja – kuhar se prestraši, si odreže nos in ga razreže v lasanje. Da mu nisem naredil urno drugega iz testa in mu ga s slino prilepil vrh ust, bi bil pobožni brat še danes brez nosu.«

Kmeta sta se smejala in kimala. Knezov lovec si je pogladil mehasti trebuh in pravil:

»Škilasto Kuno poznate vsi. Čarovnica je, pa ne še prava. Domišljuje si, da zna že dvigati zaklade in klicati duhove. To sem podučil! Tri noči sem deval močerade na bukev ob razpotju. Kuna je videla cveteti denar. Tekla je pred polnočjo tretje noči pod bukev in vrgla svoj novi svileni pripas na plamen – na močerada – da bi si prilastila zaklad. Komaj se je delal dan, je tekla pod bukev. Naredil sem, da je videla samo zlato. Grabila je, težko vlekla in stokala. Ko je prišla domov, se je vsedla na peč, da prešteje denar. Predpas se razcefra – v Kuno škropi smrdljivo blato in v oči se ji zažene jezni močerad!«

Kmeta sta se smejala, sivi je molčal, Andrej pa je vprašal hlastno zelenega:

»Tej ste pokazali varljivo zlato – in to čarovnici – ali vam je mogoče napraviti resnično zlato?«

Zeleni se je napisnil: »Sin moj, znam marsikaj. Toda denar naredi le tisti, ki se je zapisal hudiču. Kar znam, sem se naučil od starega lovca, z rogatim nimam opravka, pa tudi bojim se ga ne. Poskusil bi se lahko v marsičem z njim, kajti rogač je včasih zelo neumen.«

Komaj je lovec izgovori, je sivi vstal in vsi so se ustrašili. Ne, takega človeka pa še nikdar! Vstal je in ni stal, ker se ni mogel raztegniti pod prenizkim stropom. Ob suhem telesu so mu visele dolge roke do tal, ob suhem boku je bingljal dolg meč. Bil je ta človek strašen in smešen za pogled. Zdaj si je pretegnil dolge roke in jecal:

»Kaj zijate vame? Nisem to, kar mislite. Star vojak sem in ti so včasih hujši od hudega. V taboru se naučimo marsikaj. Če naredim, da me ne zadene krogla – to ni nič. Zato menim, gospod zelenec, da se poskusiva.«

Zeleni je pogledal sivca in vstal.

»Meh in pajek!« sta se smejala kmeta, Andrej pa je ugibal, če zna delati pajkasti denar, sicer je gotovo žolnir, ki nabira vojake, in če ga vzame, bo šel z njim; morda se nauči v taboru, kako se obogati.

Zeleni je rekel tačas sivemu: »Vrzi vendar, učeni in zmožni prijatelj, kozarec skozi vrata.«

»Tudi skozi tebe ga zaženem,« je grozil sivi in zalučal kozarec v vrata.

Ali zeleni je stisnil palec v dlan in mrmral: »Kozarec, jaz ustavljam te – razleti ob steni se.«

Kozarec je odletel v steno.

Sivi je zalučal drug kozarec. Zeleni je mrmral, stisnil palec v dlan, kozarec se je razletel ob podboju vrat.

Sivi je vzel tretji kozarec, ga zalučal in rekel:

»Čaramur, čaramur – vun letur!«

Kozarec je zletel skozi zaprta vrata.

Zeleni se je razsrdil:

»Še nikdar nisem doživel kaj takega!«

Sivi se je zarežal in odprl brezdanja usta;

»Danes lahko doživiš še kaj drugega. Pridi vendar k meni, prijateljček, pridi k meni, če se ti gane nožica.«

Zeleni je poskočil – in obstal. Sivi je položil palca rok navzkriž in se krohotal. Zeleni se je še zvijal in pačil, ali in mogel narediti koraka. Sivi je razdružil palca, zeleni je poskočil in klel sivega. Ko se je umiril je segel po kuhanem jajcu na mizi, ga prerezal in vzel zlatnik iz rumenjaka in ga pomolil sivemu pod nos:

»Poznaš kokoš, ki vali taka jajca?«

Sivi se je zarežal: »Imam celo jato takih kokoši.«

Vzel je vrč, poln medice, in ga zagnal ob strop. Kaplje medice so se spremenile v zlatnike, ki so padali žvenketaje na mizo in na tla. Kmeta sta skočila in pobirala, a Andrej se ni ganil: Kaj mu pomaga pest zlata, njemu ga je treba cel voz! Ali glej! Zeleni je planil besno na sivega in mu odrezal z nožem glavo in jo vrgel v peč. Sivi pa se ne zmeni za tako malenkost. Vzame torbo izpod klopi, iz torbe vzame drugo glavo, jo oslini na vratu in si jo prilepi na vrat ter se zareži zelenemu.

Kmeta sta se križala, Andreja pa je postalo strah. Rad bi bil bežal, pa ni mogel.

Zapanjen je gledal, kako je segel sivi z dolgo roko preko mize in zgrabil zelenega ter ga stisnil pod svojo pazduho. Zapanjen je gledal, kako je igral sivi po nosu zelenega, kakor da ima zares meh v rokah. Zeleni je piskal, sivi pa pritiskal koračnice in napitnice, svete pesmi in kvante, davorije in smrtnice. Vse je odigral na živem mehu in ko se je naveličal, ga je vrgel kakor star meh na peč, kjer je bila pritrjena goreča grljivka. Meh je zaplamenel – zacvrčalo je kakor topeča se mast – gost dim se je širil iz plamena – iz dima je zletel velikanski netopir, letal po sobi in izletel skozi dimnik. Treskalo je in grmelo, da je zlezel krčmar pod klop, kmeta pa sta zbežala, Andreju so odrevenele noge.

Sivi pajek se je vsedel k njemu in ga potrepljal po rami, govoreč z globokim glasom: »Andrej, ti mi ugajaš, ker si pogumen fant. Ti si moj.« Andrej se je odmaknil in vprašal:

»Vi ste pač žolnir nabornik, gospod?«

Sivi se je zarežal: »Da, nabornik sem. Nabiram vojake za podzemsko kraljestvo in ne maram vsake šleve. Tam pri nas je prijetno. Sicer malo temno, toda kurimo, kar se da. Imamo najveselejšo družbo in vsak naših žolnirjev ima svojega slugo, ki ga sune včasih pod rebra z razbeljenimi vilami, kar mora biti zelo prijetno, ker vriska vsak od veselja. Jaz sem za to, da imajo moji žolnirji krasno življenje na onem svetu – no, pa tudi ara, katero dam za ta svet ni slaba. Rečem ti, Andrej, drži se mene, vzemi aro!«

Ponujal je Andreju pest zlata.

Andrej je žalostno stresel glavo:

»Oh, gospod moj dragi! Meni ne pomaga majhna ara – meni je treba voz zlata!«

Sivi mu nudi roko: »Sin moj – jaz vem vse. Nisem skop, ne tesnosrčen, vse naredim za svoje ljudi. Tebi je treba menterge zlata. Jaz te ljubim in želim tvojo srečo. Denar dobiš! Povrneš ga ali obdržiš – kakor ti je drago. Samo obljubi mi, da pojdeš čez dvajset let z menoj in da ostaneš vedno pri meni.«

»Dvajset let,« si je mislil Andrej, je »dosti časa, da povrnem denar. Zdaj se moži Marijanica, zdaj ni časa ugibati.« Prosil je sivega: »Dobrotnik moj. Rad ostanem pri tebi, če ti ne vrnem zlata, ali pa ostaneš ti pri meni. Samo preskrbi mi hitro denar!«

Pajkasti mu je pomolil dlakasto roko: »Udari! Če si moj žolnir, najdeš denar pod streho svoje matere.«

Srečen udari Andrej. Zaskelelo ga je in pretreslo, ko se je dotaknil dlani sivega, pomislil je in se prestrašil, hotel je odstopiti od pogodbe. A bilo je prekasno.

Neznani svat mu je stisnil s kleščami prste in se poslovil: »Ostani zdrav, žolnir moj! Zdaj grem naprej na nabor. Največ dobim v svojo družbo in službo takih neumnih zaljubljencev kakor si ti. Ko bi vedeli taki osliči, kaj je cena življenja! No, zdravstvuj! Ko se vrnem, se oglasim.« Izginil je, kdo ve, kod, kdo ve, kam? Andrej ni utegnil ugibati in premišljevati, tekel je domov, tam ni pozdravil rodne matere, stopil je psu in mački na rep, skočil je v podstrešno kamro in obstal: tu so stale štiri velike vreče, napolnjene in zvezane. Je v njih žito ali zlato? Smeti ali pleve? Kaj če ga je zanoril vrag, kakor je zanoril čarovnico Kuno?

Ni utegnil odvezati motvoza, ki je bil zapečaten s svincem z znakom krivega roga, kar luknjo je zarezal z nožem in vsulo se je iz nje žvenketanje … Samo čisto zlato!

»Zdaj pridem, Marijanica!«

To je pogledal ošabni mlinar, ko je pripeljal Andrej pokrit voz s štirimi konji. Mlinar je sunil kapo na ušesa in se norčeval: »Oje, Andrej, kaj si še živ? Od kod si pa pripeljal s štirimi? Pri čisti pa nisi, prijatelj, saj si vpregel štiri vreče s štirimi konji. Hahaha! Škoda, da ni doma Marijanice!«

Andrej je odvrnil ponosno: »Vaš smeh, oče mlinar, pojde v meh. Alo! Odprite mentrgo, da vidim, če sem pripeljal dovolj zlata, sicer moram še enkrat ponj!«

Mlinar ni vedel, kako je z njim, ali sanje ali je res. Andrej pa je kar poklical hlapca, da mu pomaga nesti vreče v mlin. Marijanica je pritekla, se jokala in smejala, ko je žvenketalo zlato v mentrgo. Ni bilo še take moke v njej! Mentrga je polna do vrha. Lakomni mlinar pogreza roke v zlato, objemlje Andreja in Marijanico. Nič ga ne skrbi, od kod je denar, pač ga skrbi, da ga nebi odpeljal Andrej.

Andrej ga je pomiril: »Denar je Marijančina dota. Jaz sem izpolnil pogoj – izpolnite mi zdaj besedo!«

»Kaj vprašuješ še, presrčani ljubček moj zlati? Seveda jo izpolnim. Mestni pisar je nasproti tebi uboga para, mora tedaj pustiti dekleta. Svatbo naredimo, pa je.«

Na sijajno svatbo je bilo povabljeno mesto, poklicana vas. Leta in leta so govorili povabljeni in nepovabljeni o pečenih volih in teletih, o rilčarjih in perutnini, katere so napekli cele gore. Šarteljnov, pšeničnih in ajdovih je bilo za deset voz, godcev polna peč, in vsak povabljeni je nesel ostankov za teden dni.

Seveda so ugibali ljudje, odkod je dobil prejšnji hlapec premoženje, ali četudi so govorili marsikaj, vendar so se odkrivali s spoštovanjem bogatemu mlinarju, prosili so ga za botra, vabili ga v svate, volili na častna mesta. Andreju se je godilo dobro. Vse, kar je začel, se mu je posrečilo, denar se mu je podvojil in potrojil. Otroci so mu bili zdravi in dobri, žena pobožna in pridna.

Andrej je hodil pogostoma v cerkev, dajal vbogajme in za maše. Svoje pogodbe in obljube s preklenščkom se ni spominjal rad. Menil je vedno: »Saj ne bo še. Dvajset let – to je dolgo.«

Toda dvajset let je preteklo kakor sanje, naenkrat je prišel dan dvajsete obletnice.

Andrej je sedel tisti večer pri peči in gledal koledar. V strahu je preživel ves dan, zdaj je menil, da se je motil. Ali pa se je morda ponesrečil sivi nabornik žolnirjev za podzemeljsko kraljestvo? Da bi ga vsaj ne bilo! Če bi moral iti z njim ravno zdaj, ko mu je najlepše, zapustiti ljubo ženo in otroke … Tesno je postalo Andreju, pokleknil je pod križ in molil ter obljuboval:

»Ne zapusti me, gospod Bog, v tej sili! Ves krivični denar dam v dobre namene, kapelico ti postavim v čast!«

Komaj je izrekel obljubo, udari polnoč, hiša se trese, vrata odpro in sivi nabornik stoji pred Andrejem. Ves siv, dolg in suh, usta brezdanja, oči strašne. Gleda v Andreja, kot da hoče uganiti njegove misli …

Andrej se ojunači in ga pozdravi: »Prijatelj in dobrotnik! Oče moj! Veseli me …«

Oni ga prekine porogljivo: »Ne laži! Požuriva se rajši, čas je!«

»Kam?« se čudi Andrej.

Nabornik se obregne: »Kaj se nisva zmenila, da pojdeš z menoj? Dvajset let si užival srečo – zdaj moraš plačati! Zastonj ne kihne vrag in ne odvetnik.«

Andrej je odmajal: »Da bi zapustil ženo in deco? Ne, dobrotnik moj! Ostani ti pri meni, pestovali te bomo.«

Sivi je vzrojil in udaril po mizi, da se je stresla hiša: »Tako se nisva zmenila! Prodal si mi dušo za mentrgo zlata.«

Andrej se je začudil: »Kako bi mogel prodati, kar ni moje? Duša je od Boga. Sicer pa – kje imaš, sivi, pismo in pečat?«

Sivi je razširil brezdanja usta in oči in se togotil: »Glej! Glej! Dandanes hoče voditi že vsaka prismoda vraga za nos. Ti me hočeš prevariti, bedak! Ti črv neumni! Ne uideš mi!«

Andreja je bilo strah, vendar se je smejal: »Da bi ne ušel taki stari polveki? Če bi bil tudi sam rogač – bi ti ušel.«

Tako izzvani je zrastel do stropa, kresal iskre iz oči in plamen iz ust. Gromovito je zakričal: »Jaz sem sam hudič. Podrl bi ti hišo in hram, da mi ne branijo nedolžne duše tvojih otok molitev in blagoslov. Ali jaz sem dobričina. Pustim te, dokler živiš, ali po smrti mi zapade tvoja duša, razen če si upaš tekmovati z menoj v teku in me prehitiš. Ker misliš, da ne znam teči, poskusi: ti teci do križa na savskem polju do cerkve pod gradom. Jaz priletim tja od Visokega polja.«

Andreja je oblil mrzel pot. Toda kaj je hotel? Bolje kakor zapasti vragu kar tako, je poskusil tako rešitev, morda pomore Bog. Premeril je izleknjeno postavo sivega, pogledal je sebe in rekel: »Velja!«

Sivi se je skrčil in zasmejal: »Dobro, dobro!« Toda le hitro! Meni se mudi. Čaka me oderuh, da mu zavijem vrat, čaka me ponočnjak, da mu izmaknem lestev, čaka me kvantač, da mu zamašim gnusna usta. Dosti dela imam in čedalje več se mi ga obeta, kajti ljudje so začeli prebirati knjige in pisma. Eh, Andrej! Povem ti, da se nam ni treba pehati za dušami, kar same nam letajo v mreže; in povem ti – že tesno v peklu, a čez nekaj stoletij bo treba zidati in širiti, kajti človeške neumnosti in hudobe bo čedalje več.«

Tako se je bahal rogač, pa ni videl, da se je pokropil Andrej z blagoslovljeno vodo in si odlomil oljkovo vejico.

Šla sta v tihi noči do križa na polju.

Rogač je velel Andreju: »Postoj tukaj! Jaz grem na Vilinsko polje; kadar zabliskam, tedaj teci.«

Visoko polje je bilo več dni hoda od savskega. Pa ni še udarilo trikrat Andrejevo srce, ko je že zagledal nad savskim gradom velikansko glavo. Bilo je videti, kakor da je vzrastla gora nad poljem. In v strašni glavi oči, svetle in velike kakor dve sonci. Andreju so klecnila kolena. Svetel blisk je švignil po nebu. Zvezde so zatrepetale, drevje je stokalo.

Andrej se je prekrižal in zagnal v tek. Dirjal je in molil. Čez časek je obrnil glavo. Že je bila bližnja ona pošastna. Oči švigajo strele, iz nosa puhte žvepleni oblaki. Andreja prevzame groza pekla. Teče in se ozira. Že so zrastla pošasti rumena, ki pokrivajo nebo. Andrej teže, se ozira, vzdiha k Bogu. Zdaj je pošast vidna do pasu. Že stoji za savskim gradom in se pripravlja za skok … Skoči … Preko gore in gradu! Glava se mu dotika zvezd, noga stopi na savsko polje. Andrej priporoči dušo Bogu in leti. Nima več sape, srce se utaplja, čelo pokriva krvava sraga. Samo sto korakov je do cerkve ob polju – ali vrag se hohoče za njim in njegov krohot je kakor grom viharnega dne.

Andrej moli; »Ustavi ga, preljuba Mati božja! Ravno tu ti sezidam kapelico v spomin, da bo vedel vsak mimoidoči, kako se mora čuvati vragovih skušnjav in zank.«

Naglo je bila uslišana molitev plahe duše. Vrag je opešal. Ustavil se je in sezul – prišel mu je kamenček v čevelj. Iztresel je drobir, se obul in zagnal naprej. Čez deset johov polja ga je nesel korak. Od njegove glave so se podili oblaki. Zvezde so padale, drevje se je upognilo pod smrdečo in vročo sapo, drevje je stokalo: »Gorje tistemu, ki se izkuša s hudičem!«

Že je bil vrag za ubogim mlinarjem, že je razširil veliko roko, ki je segala čez polje, ko je pritekel Andrej do cerkvenih vrat. že se ga je skoraj dotaknila zlobna roka, ko se je oprijel Andrej s poslednjo močjo kljuke in omedlel.

Strašno se je razjezil rogač, ko je videl, da mu je ušla žrtev. Z nogo je zacepetal, da se je stresel grad in pokalo polje, bruhal je plamene in rjovel, da so se preplašile zvezde in se poskrile. Take nevihte, kot je bila ta, ni pomnil, najstarejši človek dan hoda okrog.

Zjutraj so ležala izruvana drevesa, odtrgane skale, polje je bilo razteptano kot od turških kopit. Najbolj čudno se je pa zdelo vsem skala, velika kakor gora, ki je ležala pred cerkvijo, kot da jo je vrglo iz jasnega. Vsi so se čudili, učenjaki so prihajali, preprosti so priromali – vsem se je zdelo čudno delo, ugibali so ali uganili niso.

Vedel je samo Andrej a je molčal do smrtne ure. Njemu je odkril vihar streho, raznesel mu mlin, pokončal kolesa in uničil polje. Vse, kar mu je dal rogač, mu je vzel nazaj, in tako sta bila na čistem. Andrej je hvalil Boga, delal in si kmalu opomogel.

Na skali – kamenčku, ki ga je iztresel rogač pri tekmi za Andrejevo dušo, je sezidal obljubljeno kapelico Mariji v čast in hvalo, ljudem pa v spomin in svarilo.

Žolnir = vojak.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji