O brihtni Lenčki

Bila je nekje tako bogata kmečka hiša, da so merili denar kar na mernike. Gospodinja-vdova je imela hčer Lenčko, ki pa ni bila posebno brihtna. Vsako delo je naredila narobe. Mati ji je rekla: »Lenčka, pojdi in okoplji koruzo: prst moraš lepo okopati okrog stebla.« Lenčka pa je razumela, da mora koruzo pokopati. Polomila je vsa stebla, naredila jamice zanje, nanje pa nasula kupčke prsti. Potem se je pohvalila: »Lepe grobke sem naredila, koruza!« Mati se je jokala in kregala hčerko: »Nesrečno dekle, ob grunt me boš spravila. Okopati bi bila morala koruzo in ne pokopati!«

»Če mi pa ne poveste nikoli pravega,« se je odrezala Lenčka in legla v senco.

Drugič je rekla mati: »Pšenico bo treba opleti.« Lenčka je razumela : »Pšenico je treba izpleti.« Pa je šla in izpulila pšenico; na njivi je pustila le kokolj in plavice, pa rekla zadovoljno materi: »Zdaj pa je res lepo! Vse modro in rdeče.«

Mati je pogledala njivo in toliko, da ni omedlele.

»Za nobeno delo nisi,« je rekla hčeri, »bolje je, da ležiš v senci, kakor da delaš škodo.«

Lenčka je rada ubogala. Na vasi so peli otroci:

»Janez Benko vzemi Lenko, pridno ženko boš dobil. Rada čička, rada papčka, rada v senci ajčka.«

Mater je bilo tega smešenja sram pa je rekla: »Poskusimo s kupčijo! Za mleko prodajati ni treba posebne pameti.« Pa je napolnila dekletu veliko latev z mlekom in jo poslala v Trst. Rekla ji je: »Ne dajaj mleka ženskam, ki veliko govorijo - one pokušajo, pa ne kupijo.«

Lenčka pride v Trst. Srečujejo jo ženske in vprašujejo: »Imaš dobro mleko? Po čemu ga daš? Ga nisi posnela?«

Lenčka se ujezi: »Mama so rekli, da naj ne dam mleka ženskam, ki veliko govorijo.«

Ženske so Lenčko zmerjale in jo zapodile po trgu. Prišla je pred neki hlev in zagledala korito. Po koritu je bilo pa polno muh. Srkale so maščobo in molčale. Lenčka se je razveselila: »To so prave gospe! Sprehajajo se in nič ne sprašujejo.« Pa je zlila latev mleka v korito. Muhe so se razveselile in šumele okoli mleka: »Še-še-še!«

Lenčka pravi: »Kaj še! Denarja mi dajte!« Muhe so pa pile mleko in molčale. Lenčka je vzela kol in udrihala po muhah, ki so zašumele: »Še-še-še!«

»Aha!« je uganila Lenčka. »Še mleka, potem bodo plačale.«

Prišla je domov in pripovedovala. Mati se je prijemala za glavo in vsa vas se je smejala.

Drugo leto pravi mati: »Poskusimo še enkrat.« Pa naloži Lenčki balo platna in ji naroči. »Ne pogovarjaj se z ženskami! Kakemu možaku ponudi platno.«

Lenčka pride v Trst. Srečujejo jo ženske in vprašujejo: »Po čem je platno, dekle? Kako je tkano? Še poln pezdirja je na njem!«

Lenčka zbeži v cerkev in zagleda ob vratih moža v rjavi halji. Nič ne reče ta mož, samo gleda jo. (Bil je kip svetega Antona.) Lenčka ugane: »Ta bo pravi kupec!« in razvije platno »Glejte stric, prav lepo platno je.« Stric v rjavi halji pa moči.

»Vzamete platno?« sili Lenčka in položi balo kupu pred noge. Pravi: »Grem malo po mestu, tačas pa pripravite denar!«

Lenčka gre in Lenčka se vrne, denarja pa ni bilo. Vzela je kamen, razbila škrabico (pušico) in našla v njen pet soldov. Šla je domov mimo velike mlake. Žabe so regljale: »Kvatro, kvatro, kvatro…«

»Pet soldov sem dobila, pa ne kvatro (štiri),« se je razjezila Lenčka. Žabe so pa trdile le svoje: Kvarto, kvarto, kvarto!« Lenčka se je domislila, da znajo žabe samo po laško, pa jim je vrgla svoje solde: »Štejte, Lahinje, in mi vrnite!«

Stala je in čakala, a žabe so regljale: »Kvarto, kvarto, kvarto!« Lenčka je metala kamenje v mlako , žabe so se še bolj glasno posmehovale: »Kvarto, kvarto, kvarto!«

Lenčka je prijokala domov in pripovedovala o možu, ki ni hotel plačati platna, in o žabah, ki ne znajo šteti… Mati se je razjokala: »Kaj bo? Še na beraško palico me boš spravila.«

Pa si mati domisli: »Omožila jo bom. Mož ji bo že vbil pamet v glavo.«

Lonec cekinov je dala mati Lenčki za doto in cel voz platna. Ženinu je pa rekla mati: »Lenčki je treba vse natančno povedati.« Hvalila je tudi hčerko, kako je pridna in ubogljiva. Ženin je odpeljal Lenčko k svoji materi.

Kmalu po poroki je šla Lenčkina tašča zjutraj na njivo, Lenčki ja pa naročila, naj pripravi za kosilo ohrovt z rižem. Pa ji je še rekla: »Pri kuhanju glej, da izboljšaš okus jedi. K zelju daj slanino, k ohrovtu olje, k sladki repi sladkorja, h kisli pa smetane.«

Ko sta prišla mož in njegova mati opoldne h kosilu, ni bilo ne ognja v kuhinji ne kosila v obednici, Lenčka je pa prišla vsa zmučena s polja in povedala: »Kako bomo zdaj jedli? Naredila sem vse: slanino sem razrezala in na vsako zelnato glavo sem djala košček; po ohrovtu sem razlila, ker je bilo olja pri hiši; po repi na njivi sem nadrobila sladkorja; kar je bilo smetane, sem jo vlila v kad za kislo repo.«

»O kerlešon!« je zastokal mož. Kaj tako gospodinjo sem pripeljal k hiši?«

Mati mu pa pravi: »Skrij lonec s cekini, da ne naredi neumnosti.« Mož je skril lonec s cekini v pepelišče pred ognjiščem. Lenčka je prišla tedaj ravno v kuhinjo in vprašala: »Zakaj pa skrivaš denar?«

»Za potrebo,« odgovori mož.

Drugi dan je šel mož na polje, v hišo je pa prišel potepuh in moledoval: »Lejte me, živo potrebo!«

»Ste vi potreba?« se je razveselila Lenčka in stekla po lonec: »To je shranil moj mož za vas.« Potepuh se je lepo zahvalil in stekel od hiše.

Ko je prišel mož domov, mu je tekla Lenčka naproti: »Je že prišla potreba in jaz sem ji dala cekine.«

Kaj je mož na to ukrenil ni znano.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji