Kraljična Vedma

Onkraj visokih gora leži sedma dežela, silno bogata dežela. V tej deželi je živel star kralj in kraljična Bela, njegova hčerka. Bila je dedinja kraljestva, lepo ali prevzetno dekle. Prihajali so snubci iz vseh dežel, onkraj in tokraj gora in morja – prevzetni kraljični pa ni bil nihče po volji.

Na visokih gorah, ki zapirajo deveto deželo, je stanovala kraljica vil. V zračnem gradu oblakov, na prestolu bleščečega snega. Ta kraljica se je zaljubila v zalega pastirja in je zapustila oblakov zračni grad ter se naselila v nizki koči. Toda ker ni iz zemlje, sili od zemlje – težke skrbi, hinavščina ljudi, vse se je zastudilo vili. S sinčkom Vilanom se je vrnila na višino gora.

Vilan, sin pastirja in vile, ni bil človek in ni bil duh. Težko mu je delo bivati med oblaki in vilami na visoki gori. Hrepenel je po ljudeh v nižini. Domneval je vilin sin, da so ljudje dobri, zvesti in nesebični. Rad se je spuščal v nižino k ljudem.

Nekoč zagleda v kraljevem vrtu krasno dekle v bleščečem nakitu, v svetli obleki. Zaljubil se je v dekle, kraljično Belo. Ko se je vrnil v materin dom, je posedal cele dneve na oblaku, ki je plaval nad sedmo deželo, in gledal samo, kje bi videl ono lepo zemeljsko bitje vročih oči in vročega srca. Mati kraljica je videla, kaj boli sina. S solzami mu je prigovarjala, naj ne misli na prevzetno kraljično, na hudobne ljudi. »Glej,« mu je dejala, »tu imaš čisti mir, tu te spoštuje in ljubi vse. Ljudje pa so hinavci in zasmehljivci.«

Ali Vilan ni verjel in ni poslušal. Vse dni in noči je strmel samo na Belin grad. Tedaj je spoznala kraljica vil: kar je iz zemlje, sili k zemlji. Poklicala je svoje sile: brzi Veter, urni Jug in mrzli Sever. Naročila jim je, ga gredo z Vilanom snubit kraljično Belo. Naj se ničesar ne boje. Vilin sin je kraljevič, torej po rodu enak Beli-prevzetnici. In bogastvo vil je veliko, večje od človeškega. Toda pokazati ga ni treba. Iz ljubezni naj vzame Bela Vilina in velika bo njena sreča.

Odšli so sli z Vilanom. Na urnih konjih, belokopih oblakih. Prišli so na dvor kralja sedme dežele, priklonili se po šegi in postavi očetu in materi ter pojasnili svojo zadevo. Govorili so o Vilanovi ljubezni in njegovi modrosti. Bil bi vreden naslednik kraljev, skrbel bi za srečo dežele. Mati vila bi mu pomagala vse dni do konca tretjega rodu. Podarila bi mu čudotvorni prstan, ki premaguje vse sovražnike in ustavlja vsako zlo.

Pritrdila sta kralj oče in kraljica mati. Rada bi pač videla, da se omoži njuna hčerka-izbirljivka. Ali snubci jima napravljajo samo sitnosti in sovražnike, ker Beli ni nihče dovolj lep, ne dovolj bogat. Kaj bo rekla vilinskemu sinu? Pozvala sta jo roditelja, da si ogleda snubca. In prišumela je v dvorano v sončni obleki, s pavovim perjem na glavi, obdana vseokol z devicami v srebrnih oblekah, lesketajočimi se od draguljev kako sneg na vrhu planin. Prišumela je Bela, se vsedla na visok pozlačen stol in pogledala s prevzetnimi očmi snubca in njegovo spremstvo. Zasmejala se je: »Vitezi, ki so pač umrli po poti od lakote! Kraljevič iz zračnih gora? Snubit prihajaš v bogato deželo, k bogati blagonji*. Pa kje so lesketajoči se darovi nevesti?«

Vilan se je priklonil in snel raz svoj prstanec priprost prstan iz soldana. Ponudil ga je Beli in govoril iz duše: »S tem prstanom, ki varuje človeka vsakega zla, ti prinašam najdragocenejše darilo. Z njim ti ponujam srce, ki nje išče tvoje ga bogastva, temveč gori samo zate …«  Smeje se ga je ustavila Bela: »Dobro govoriš, kraljevič visokih gora! Imeniten dar si mi prinesel v imenitni družbo. Ha! Ha! Vsi ste taki, kot bi ne jedli že štirinajst dni. Dajte, oče, ukažite pečene ovce na mizo. Naj se najedo z medlim ženinom njegovi suhi svatje. In kadar jim pokrije meso kosti, kadar jim pokrije usta zobe, tedaj naj gredo in poizkusijo svojo srečo drugje.«

»Bela!« sta zaklicala roditelja.

»Kraljična!« je jeknil Vilan in se naslonil na Juga. »Umrl bom! Prevelika je ta žalitev! Umrl bom!«

Pa že je bila tu kraljica vil, njegova mati. Nevidna je spremenila svojega sina. Zdaj ga je objela, mu ovila glavo s trakom pozabljenja in ga izročila zvestim slugam. Zapihali so in zabučali – ter izginili z Vilanom.

Strašno se obrne nato vila-kraljica k Beli, ki stoji kakor ukopana pred njo. Jezna dvigne roko nad njeno glavo, vrti Vilanov odklonjeni prstan in se zakolne:

»Presita prevzetnica, ki nujaš ovce vilinskim ljudem! Naj ti počrni obraz, da ti razodene črno dušo! Ubila si mi sina! Umri tudi ti! Bodi še mrtva strah vse dežele! Vstajaj ob polnoči iz groba, jej ljudi, kosti …«

»Tako dolgo naj traja tvoja muka, dokler ne najde nedložen in preprost človek ta prstan, katerega vržem na dno morja, dokler ne ubeži človek, nedolžen in preprost, tvojim zobem! … O moj Vilan! Moj Vilan! Bodi prekleta, prevzetnica!«

Zabučalo je pogradu, streslo se je zidovje, vila je izginila. Bela se je sesedla in se zvrnila v znak. Počrnelega lica je ležala v zlati obleki trda in mrzla. Device so jo nesle na posteljo, kraljica si je ruvala lase, kralj pa je hitro poklical vražarje in lekarje. Zagovarjali so mrtvo in jo kadili. Ali ostala je mrtva in mirna. Vražarji in lekarji so pospravili svoje dišave in odmajali:

»Ni hujše žalosti od materine, ni hujše zakletve od viline. Pokoplji kralj, pokoplji hčerko mlado, zakoplji jo globoko v posvečeno zemljo! Da ne bo hodila vedno nazaj, da zasveti njeni duši luč in raj!«

»Ah!« je tožil kralj in si strgal obleko. »Da je mrtva moja edina hči! In če je mrtva, da bi bila vsaj zares mrtva, da bi ne podila zakletev njene duše izpred nebes, ne telesa izpod grude zemlje! Bela, Bela moja! Kdo te reši in odreši? Kdo prinese iz morja zlobne vile prstan?« Nič ni pomagalo. Položili so Belo na visok oder, požgali sveče za prst debele, jokali in tulili ter molili ob kraljični. Ležala je črna, mrzla in tiha.

Odbila je polnoč … Vedma-kraljična je planila pokonci, zgrabila najbližjo žalovalko, jo raztrgala in požrla … Ko ni bilo več ne las ne kosti od uboge ženske, je jela vedma dirjati po sobi razmetavati vse in vpiti: »Vilan! Vilan! Gorje meni in vam!«

Vsi so zbežali. Ko je utihnilo tuljenje, so se vračali s strahom v mrtvaško sobo. Vedma-kraljična je ležala mrtva, črna in tiha na odru ... Po tri dni in tri noči leže na parah kralji. Bela je morala že drugi dan v grob. Bali so se, da ne plane zopet opolnoči raz oder. Zakopali so jo naglo, brez časti in brez ljudi. Zaprli so jo v železno rakev in jo spravili v cerkvi globoko, globoko … Da bi ne mogla vstati. In duhovniki so kadili in molili …

Ali opolnoči je razbila vadma rakev in razbila železna cerkvena vrata. Strašna je pritekla v mežnarijo, skočila na rejenega možakarja in ga snedla z lasmi in kostmi vred.

Groza je šla po mestu. Vedma, vedma! … Pomorila bo vse mesto! Kaj naj naredimo, o kralj gospodar? Kaj nam svetujete, modri možje, zagovorniki in vražarji?

»Ni zagovora zoper vilino zakletev. Če jo še tako zakopljemo, vračala se bo. Vojake imaš, kralj, pripravljene na smrt zate. Postavi vojaka na stražo. Vsak večer naj straži vojak tvojo hčer, naj ji brani izhod … In če se vojaka loti – vojak je vajen smrti … Po deželi pa pošlji, kralj, glas: da dobi velike darove, kdor prstan vilin vlovi. Da dobi deželo in zemlj, kdor reši zakletve hčer tvojo.«

Storil je kralj po nasvetu zagovornikov. Vsak večer je moral drug vojak stražiti v cerkvi. Vsako jutro so pogrešali vojaka. Že je vedel vsak, da je iti na stražo iti v smrt. Že so se branili, že so kockali in vadljali, kdo bo šel. Po vsej deželi je šla grozna novica o vedmi-kraljični. A nihče se ni oglasil, da je našel vilin prstan, nihče ni imel poguma odreštiti kraljično. Kaj mu pomaga kraljestvo, če ga poje huda vedma?

Že je raztrgala vedma sto vojakov. Vsak dan je našel cerkvenik prazno cerkev. Kralj si je domislil, da bi ponudili vedmi ovco. Izpustili so zvečer ovco v cerkev. Ali opolnoči je razbila vedma železna cerkvena vrata, pridrla ven in zgrabila pod lipo sedečega zagovornika. Raztrgala ga je in vpila: »Vilan! Vilan! Gorje meni in vam!«

Tisti čas je živel v sedmi deželi pošten mladenič, sin uboge vdove. Njegov oče je bil ribič, sina pa ni veselilo morje. Posebno, odkar je ujel ribo, ki je imela v sebi preprost prstan iz soldana. Kakor da ga vleče oni prstan od morja proti goram … Vendar ni vedel še ničesar o vilini zakletvi, o vilinem prstanu.

Pa so prišli v vas možje, ki so nabirali mladeniče za kraljevo vojsko, kajti kralju je primanjkovalo vojakov. Nekaj jih je snedla vedma, nekaj jih je ušlo. A če ni dobila vedma vojaka, je planila tja v dan in požrl, kar je dobila. Na vsak način bi bilo boljše, da izbirajo oni, nego izbira vedma. Zato je poslal kralj nabiralce na kmete, ki so obljubovali mladeničem zlate gradove. Nevede so pripeljali potem v mesto in poslali na stražo vedmi.

Ko je slišal Vednogub, ranjenega ribiča Ongava pošteni sin, lepe obljube nabiralcev, pravi materi: »Ni trnek in motvoz za junaka, pustite me, mati, da grem za vojaka!«

Mati mu velik: » Pojdi, moj sin, kamor ti želi serce.«

Tako je prišel Vednogub z nabiralci v kraljevo mesto. In ko se je pokril s svetlo čelado, ko je opasal oster meč, je bil močno vesel. Še tisti dan mu je rekle koprol:

»Nocoj pa pojdeš na častno stražno h kraljičinemu grobu.«

Vesel je pripovedoval svojim tovarišem, kaka čast ga je doletela. Oni pa so vpili:

»V mesnico greš, osel, pa se še bahaš! Od tiste straže, prijatelj, se ne vrne nihče. Mi smo predani smrti! Skesaj se in spovej – to je vse!« Bridko se je jokal Vednogub, ko je šel na stražo.

Pred cerkvijo ga sreča star mož in ga vpraša, zakaj joka. Vednogub potoži: »Kaj se ne bom jokal! V smrt grem, a doma me čaka mati, revica. Zakaj nisem ostal pri njej! Kdo jo bo hranil in branil, starko ubogo, mater sivo?!«

Stari mož pa ni bil nihče drug kot Vilan, sin kraljice vil. Njemu se je smilila zaradi njega zakleta bela in on je vedel, da je našel nedolžno Vednogub vilin prstan. Potolažil je jokajočega mladeniča:

»Ne boj se! Pojdi in poklekni za oltarjem. Moli Boga, da rešiš kraljično.«

Vednogub si je obrisal solze in se zahvalil staremu možu. V cerkvi je čakal skrit za oltarjem, kaj bo. Polnoč odbije. V svitu večne luči se dvigne kamnita plošča nad rakvijo kraljičine – črna in grozna se prikaže vedma. Lasje ji vihrajo po plečih, zobje štrle iz ust. Najprej gre k steni in si nabrusi zobe, da se krešejo iskre po cerkvi in da premaga Vednoguba skoraj strah in groza. Ves trepetajoč kliče Boga in svetnike na pomoč. Ko si je nabrusila vedma zobe, se ozre po straži. Ne zagleda pa nikogar. Tedaj zatuli v besnosti, zdirja po cerkvi, premeče stole, pogleda v spovednice, raztrga bandere, polomi palice. Že se bliža tudi oltarju, že pridružuje Vednogub sapo. Kar zavpije vedma: »Vilan! Vilan!«

Ura udari prvo popolnočno – vedma se vrne v rakev. Vednogub ostane vso noč na kolenih. Ko pride cerkovnik, da pozvoni dan in najde stražo še živo, hiti od veselja zavzet po mestu in pripoveduje čudovito novico. Vednoguba peljejo pred kralja, ki ga od veselja objame in prosi, da bi stražil tudi drugo noč, morda bo rešil ubogo kraljično.

Nič kaj vesel ni bil fant tega naročila. Ali pomagati si ni mogel. Trepetajoč ker bo moral prestati še enkrat sinočni strah, boječ se, da nocoj ne ostane živ, se bliža zvečer cerkvi.

Pred vratmi stoji starček v beli obleki in ga tolaži: »Ne boj se, fant, ki si nedolžen in dober. Skrij se na prižnico, moli in potrpi.« Vednogub hiti na prižnico, prekriža stopnice in poklekne. Polnoč odbije.

Pokrov na rakvi se dvigne, Bela stopi iz rakve in teče pred oltar. Ko ne najde tam straže, zatuli: »Vilan! Vilan! Goje meni!« in dirja po cerkvi, premetava klopi, trga bandera, lomi stojala in grize sveče in les. Kar se vedma domisli in hiti k prižnici. Vednogubu zastaja srce – vidi vedmine zobe … Prav tako ostri so kot včeraj – ali obraz je bolj bel, milejši … Zdaj, zdaj – ga bo pograbila vedma in raztrgala … Že iztega roko z dolgimi nohti – kar odbije prvo popolnočno, vedma zatuli in se vrne v svojo rakev.

Še pred dnem so se zbrale množice ljudi pred cerkvijo, še pred dnem je odprl cerkovnik vrata. Vednogub je hitel na čisti zrak in se oddahnil od prestanega strahu. S častjo so ga sprejeli ljudje, na rokah so ga nesli h kralju, ki ni spal, ampak čakal kaj mu prinese jutro. Z radostjo je sprejel junaka noči, objemal ga je in prosil ga da pojde še drevi, da bo gotovo poslednja noč izkušnje in da bo rešena vedma-kraljična, da bo zasedel njen rešitelj prestol z njo.

Vednogub je poslušal kraljeve obete, mislil si je pa: »Naj mi dodeli Bog, da pridem še nocoj iz cerkve, iz zob hude vedme! Gotovo me potem ne spravi več ne grožnja ne prošnja v tak strah. Domov pojdem k materi, vsedem se čoln in pozabim vse.«

Seveda ni šel rad na stražo. Dvakrat se mu je posrečilo, bog ve, ali se mu posreči tretjič? Najraje bi ušel, ali straža gre z njim. Mora, česar noče. Potrt vzame pri cerkvenih vratih slovo od sveta.

Kar se prikaže star mož v belem plašču in ga potolaži: »Ne boj se ti, ki si nedolžen in zvest. Nocoj je poslednja noč. Kadar ustane kraljična, pojdi ti v njeno rakev. Prišla bo in hotela vanjo – ti pa ji pokaži prstan in ona bo rešena.«

V rakev! V rakev naj gre! Ne, v rakev pa ne grem! Ali ko je vstala vedma belega lica in vendar strašna, ko je zdirjala tuleč po cerkvi, tedaj je od samega strahu res ušel v rakev in čakal na pol živ, kaj bo z njim, ko se vrne strašna … Divjala je po cerkvi, kakor še nikdar; letala je na prižnico, grizla je zid in les, lomila je stole, trgala prte in metala svečnike po tleh. Neskončno dolga je bila ura nocoj. Trrr! Kladivo udari, vedma prihiti v rakev. Zobje škripljejo, usta se odpirajo in zapirajo – kakor rusa, kadar požira otroke … O joj! Zagledala je, kar je iskala zaman že tri noči … O joj! Stražnik mladi, zdaj si smrti svat! …

Besno zatuli vedma:

»Ven, živi, iz doma mrtvega!«

»Toliko si ti, kakor jaz tu doma« odgovori Vednogub, moli kvišku prstan in se ne gane. Vedma se peni, kriči:

»Ven, kri in kosti!«

Straža odgovarja pogumno: »Nazaj, ljudožera – pokore je polna mera!«

Ob zadnji besedi prebledi vedma-kraljična, se obeli kakor platno pod soncem, nohti ji odpadejo, zobje se ji skrijejo – zopet je Bela krasna deklica.

Začudena se ozre po rakviji in vpraša:

»Kje sem? Kaj pomeni ve to? Kdo si ti, mladenič?«

Vednobug ni vedel, kaj bi ji rekel, zato nerodno spregovori: »Kraljična mora biti lačna, ker se je postila že tri dni. Morda ji bodo dišale zdaj navadne jedi … Vojakov je skoraj zmanjkalo in jaz sem prestal dosti strahu, rad bi domov k materi.«

»Kaj govoriš?« se čudi Bela. Vednogub ji pojasni kmečko nerodno, kako je bilo. Ko konča, ga kraljična objame in obljubi: »Rešitelj moj! Prestol je tvoj! Le pojdiva k očetu!«

Vednogub pa se je rešil njenih rok in pokleknil. Pokleknila je tudi Bela. Tedaj je udarilo v zvoniku, vrata so se sama od sebe odprla in vrisk ljudi, ki so se nabirali pred vratmi, je sprejel Belo in Vednoguba. Kralj se je pritiskal zdaj hčeri, zdaj njenemu rešitelju na srce. Ukazal je prinesti pogumnemu fantu zlat plašč in posadil ga je na prvo mesto pri mizi.

Ali pri vsej časti in kljub vsemu veselju je bil Vednogub čemeren. Nalivali so mu zlate kozarce, govorili o poroki, o kraljevanju – Vednogub pa ni spregovoril besede.

Pa ga vpraša kralj:

»Kaj, moj sin? Ljubezen te muči in težko čakaš ure sreče?«

Vednogub se popraska za ušesom in ne ve, kako bi povedal. Sladko mu prigovarja zala kraljična, ki sije bolj kot sonce v zlati obleki, polna žlahtnih kamnov: »Povej, moj rešitelj, kaj želiš?«

»Domov bi šel rad,« spregovori izbrani ženin.

Kralj in kraljična se razžalostita, prosita ga, naj bo vendar pameten. Saj postane kralj dežele! Fant pa ne mara. In ko ne odneha, mu izplači kraljev zakladnik vrečo zlatov, mu naloži dvanajst konj z najdražjim blagom in kralj ter vse mesto ga spremi do mestnih vret. Tam se Vednogub v pozdrav odkrije, zavihti klobuk, zavriska in odjaha.

Tako se je rešil Vednogub kraljestva in kraljične, ki se je kmalu nato omožila z imenitnim kraljem. Vednogubova slava pa je šla po deželi in kjer koli se je pojavila kaka vedma, so prihiteli ponj. S pomočjo vilinskega prstana, z močjo svoje čednosti, je ugonobil in pregnal vse pošasti noči.

Vedma = vedoma, povampirjena ženska, vešča, ki pije kri. *edina hči, dedinja

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji