Povodna deklica in lovec

Bilo je nekdaj in ni več. V morju in jezeru, po rekah in velikih potokih so bivale povodne deklice: da pasu ženska, od pasu riba. Na dnu voda so imele prelepe kristalne palače, po njih so se sprehajale, plesale in pele in si spletale zelene dolge lase. Včasih so se vozile na sprehod. Voz iz samih ribjih luskin, konji-ribe, vajeti- povodne alge. Vsako leto enkrat so se zbirale povodne deklice v Blatnem jezeru pri svoji kraljici. Tam so poslušale ukaze, tam so se shajale s povodnimi možmi, tam so se sklepale možitve.

Ali povodne deklice so rajši gledale žive mladeniče, ki so se vozili na splavih in v čolnih po vodi, hodili ob bregu, lovili ribe in ptice in pasli črede. rade so se pokazale mladeničem, pozdravljale in vabile so jih z belimi rokami, mamile jih s sladkim petjem im smehljajem. Večkrat se je zgodili, da je zahrepenel mladenič po povodni deklici in blodil po vodi, dokler ga ni potegnila v svoj svetli dom.

Tam je živel brezskrbno življenje. Če se mu je stožilo po ljudeh, je pač mogel iz vode, ali ni smel nazaj. Tak človek pa ni mogel več živeti med ljudmi, ne uživati njihove hrane. Na telesu so se mu naredile lukse, pozabil je na človeško govorico. Ogibali so se ga ljudje. V neskončni želji po mokrem domu in ljubkih deklicah je blodil tak človek po vodi, dokler se ga niso usmilile deklice in ga poklicale nazaj.

Vse drugače pa je bilo, če se je človek deklicam zameril. Voda ga je vrgla na suho, umrl je od hrepenenja. Zgodilo se je tudi, da se je spremenila povodna deklica v človeško podobo in se približala mladeniču, katerega je ljubila. Taka deklica je ostala ljubljenemu zvesta, kaznovala pa je njegovo nezvestobo.

Tudi Savica, najmlajša povodna deklica, ki je bivala v Savi, se je ozirala željno po ljudeh. Zaman jo je svarila mati: »Ne želi si, neumni otrok, človeške ljubezni! Nezvesti in nestalni so prebivalci suhe zemlje. ne drže zvestobe drug drugemu, kako bi jo povodno deklici? Saj si slišala, kako je zapustila povodnega moža v Dravi ljubljena žena, slišala si, kako je zapustil kraljevič mater naše kraljice. To je nezvesti rod. Igraj se, Savica moja, s kamenčki in ribicami, spletaj si vence iz ličja in školjk ter bodi vesela, a ne izkušaj slabosti človeškega srca!«

Savica je poslušala, a ni slišala.

Ob Savi so bili veliki gozdovi, po gozdovih je hodil mlad lovec. Z zeleno suknjo, lokom v roki, sokoljim peresom za klobukom. Prelep se je zdel Savici. Ni si mogla misliti, da bi mogle biti tak lep človek nezvest, da bi bil danes te jutri druge misli. Morda, si je mislila, ne more biti zvest povodni deklici? Ko bi pa nase vzela človeško podobo, uživala bi gotovo tudi trajno človeško ljubezen.

Mati je videla Savičine koprneče poglede. Veselila se je, da se je bližal dan zborovanje in možitev. Kraljica v Blatnem jezeru bo gotovo zaročila Savico s kakšnim imenitnim povodnjakom; tako bo otrok pozabil na lovca in ušel nesreči.

Prišel je kraljičin klic. Raznašal ga je zalit sulec, ki se je poklonil Savici in namežiknil njeni materi: »To bomo pa možili! …« Toda Savici ni bilo všeč njegova beseda. Ko je gostila mati kraljičinega glasnika z mladimi ribami, je hitela Savica k bregu, da bi videla lepega lovca. Mati jo je klicala in pokarala, toda Savica se je samo namrdnila in molčala.

Drug dan je zapregel voz klin. Dve veliki ščuki sta ga vlekli. Savica je pravila mati, kako se mora ponašati pred kraljico. poljubiti ji mora roko, odgovarjati jasno, če jo mogočna kraljica pošasti z vprašanjem.

Toda Savica ni poslušala materinega navodila, gledala je samo na bregove, morda bo le zagledala zalega lovca. Zaman ji je pravila mati o zlatih ovčicah, ki se pasejo ob Blatnem jezeru n se lastnina kraljica vil.

Sava se je zlila v Donavo, mater rek.

Tam se je sešlo več voz, ki so prihajali iz Labe, Drave, Ljubljanice, Reke in Vltave. Koliko je bilo pripovedovanja! O deklicah, o povednih možeh, o ljudeh. Največ je bilo žalostnih ljubezenskih zgodb.

»Dekleta hite najrajši v svojo pogubo,« si je brisala oči stara gospa iz Vltave. »Brani jih in brani: Ne človeka! Toda ona hoče prav človeka. Potem jo pa zapusti in je jok in cmerenje.«

»In tako daleč se spozabi, da vzame nase človeško podobo, nerodne noge in težko hojo, samo da ugaja štorkljaču,« pripomni Labenka.

»In ko jo zapusti, pride osramočena k nam,« je rekla Savičina mati in pogleda svojo hčer. Saj je uganila njeno skrito željo; spremenila bi se rada, samo da bi znala, kako …

Savica je poslušala v goreči želji, da izve, kako se lahko spremeni povodno dekle v dekle, ki hodi po suhem. ni je prestrašilo ono pomanjkanje. Zali lovec bi ji gotovo ne postal nezvest, naj je ona najlepša povodna deklica, kar jih je daleč naokrog … Oprezno je vprašala Labenko, ki se je vozila tik nje, za pojasnilo, med tem ko se je mati pogovarjali z Ljubljanko o tamošnjem povodnem možu, ki baje živi v vednem prepiru s svojo Uršiko.

Labenka je pojasnjevala: »Povodnica, ki hoče postati človek, mora skočiti o polnoči ščipove noči trikrat na breg in reči: 'Vzemi rep - daj breg noge!'«

»Toda ljudje nosijo nekakšno perje na sebi, kajti ne vidim luskin?« je poizvedovala boječa zaljubljenka.

Labenka je pogledala sestro in jo podučila: »Tistemu perju pravijo obleka. Če hoče v človeka spremenjena povodna deklica dobiti tako obleko, naj gre pod brezo in reče: 'Srebni las, vitki stas, bodi moj pas!' in dobi obleko. Če se hoče povrniti v vodo, spremeni samo besede. Toda pomni, Savica: Še vsaki je bilo žal, da je tako ravnala.«

Savica je molčala. Zdaj je čutila, da je bliže izpolnitvi sovjih želja.

Pripeljale so se po Donavi do Blatnega potoka, po njem pa naprej do Blatnega jezera. Ob bregu so se pasle zlatorumene ovčice, katerih mleko ozdravi vsako bolezen.

Kraljica je prejela poklicane v krasno dvorano. Vsa je bila pokrita z leskatajočimi se koraldami in biseri, sedela pa je na velikem somu. Mati je vpeljala Savico pri kraljici in drugih dvorjankah in gospeh. Savica je odgovarjala raztreseno na ljubeznive besede. Gospe so is namigovale, da je Savica slabo poučena, domišljavo dekle, ki ne ob naredilo dobrega vtisa, kakor sanja njena mati, misleč ob njej, da je najlepša in najmodrejša.

Obravnavali so marsikaj na letnem občnem zboru. Sprejemali so marsikatere točke povodne postave. Kraljica je dala nekaj novih ukazov.

Po težavnem državniškem poslu se je začela zabava. Pevska in plesna veselica. Ob teh s ose sklepala prijateljstva in možitve. Neoženjeni povodni možje so se zbirali pri dekletih in marsikdo se je ustavil ob Savici. Donavan, zelo bogat mož, se je pogovarjal z njo, mati je samo pazila in ugibala o uspehu pogovora. Prišel je ljubljanski povodnjak, o katerem je vedela vsaka reka in potok, da ga noče pustiti njegova žena, Uršika, tista, ki jo je ugrabil v Ljubljani pred mnogimi leti pred očmi vseh plesalcev na loki, pa se še sedaj ni privadila moža in njegovega doma.

Ljubljančan je poškilil na Savico in dejal zaupno njeni materi: »Rad imam svojo staro, ali eč bi mi dala Savico, bi popustil Uršiki, naj gre plest po Ljubljani!«

Savica je hitro potegnila mater za rokav: »Ne poslušaj starega dedca, mati!«

Mati je pomislila, da bi bilo res škoda njene lepe hčerke za takega starega pustolovca, ki ogleduje rad ljubljanske perice in ki bi rad ugrabil še kakšno ljubljansko Jero ali Špelo, če bi mu ne branili blagoslovi in cerkev. In tudi: kaj ima ljubljanski povodno mož? Plazi se po tistih umazanih koritih, dočim ima Donavski prostran dom in veliko dohodkov. Zato je mati sladko govorila z Donavskim in ga pustila s Slavico, da se kaj pomenita.

Toda Slavica je vprašala svojega snubca samo, če prijaha kaj dosti lovcev na Donavin breg.

Zavzeto je pogledal fant dekle in se obregnil: »Potopil bi najrajši to vrsto ljudi!«

»Meni pa tako zelo ugajajo!« je vzdihnila Savica.

Užaljeno se je priklonil imoviti snubec in se približal drugi deklici.

Mati je pristopila k hčeri in jo pokarala: »Kako si vendar nerodna! Nikdar ne boš dobila moža!«

Poslovila sta se od kraljice in njenih gostov.

Vso pot po Blatnem jezeru in po Donavi je karala mati Savico, vso pot je mislila deklica samo, kako bi se približala lovcu. Videla je in vedela, da žive ljudje v zidanih ali lesenih stvareh, iz katerih vstaja včasih dim. Vedela je, da mešajo takrat ženske po ponvah in da moško pojedo potem tisto mešanje , pravo godljo. Tudi ona bo živela v koči, tudi ona bo kuhala mlademu lovcu.

Ljubezen je povodno deklico popolnoma zmešala. Skočila je trikrat na breg, izgubila je rep in dobila noge. Stopila je pod brezo in dobila še obleko. Poznala je pot mladega lovca, ki je prihajal vsak večer k Savi.

In tako je vsak večer srečal mladi lovec lepo čedno dekletce, ki je nosilo zelo košarico. Oči so iskale oči, lovec jo je nagovoril in ona je rada odgovorila. V košku je imela maline. Ponudila mu jih je in prijateljstvo je bilo sklenjeno. Lovec je hotel seveda pospremiti lepo deklico, toda ni dovolila, temveč je kar nalepoma izginila izpred oči, ko je še vedno gledal za njo.

Savica se je tako spreminjala v dekletce vsak dan, toda samo za toliko časa, da je lahko povasovala z lovcem, nakar je izginila v Savo. Stalno človeško podobo pa bi dobila samo v tem primeru, če bi jo lovec poljubil v zvesti in čisti ljubezni. O tej njegovi ljubezni pa se je hotela se prepričati.

Vsak večer sta se srečevala ob Savi. Vsak večer jo je prosil, da bi jo smel spremiti na dom. Vsak večer jo je izpraševal: »Povej mi vendar, prekrasna, odkod prihajaš in kam izginjaš?«

Deklica ni odgovorila.

Poletje je minulo, jesen je prihajala z mrzlimi vetrovi. Mladi lovec se je naveličal prihajati na breg, vabil in prosil je deklico: »Poglej, mraz prihaja! Kaj bi se shajala na tem pustem bregu, ko imava v gozdu dom in ognjišče! Bodi moja žena, prekrasna deklica! Pri meni je dovolj medu in divjačine, sladkega mleka in kislega sadja. Prepričaj se sama o moji ljubezni!«

Deklica je ugovarjala: »Mladenič! Rekel mi je stari oče: ´Mladeničevi glasovi so mikavni in medni, a sleherni le vara.´«

Lovec je pokleknil na obrežni pesek in se zaklel: »Naj ne uživa duša miru, če prelomom kdaj ljubezen in zvestobo do tebe.«

Svareče je dvignila Savica roko: »Drži drzno prisego, lovec! Ne pozabi! Kdor prelomi sveto prisego, mu bo gorje na duši in telesu!«

Lovec se je zopet zarotil pri oblakih in vodi, da ji bo vedno ostal zvest.

Povodna deklica je verjela človeški prisegi in šla z lovcem v njegovo hišo. Tam je kuhala in pela, pripovedovala mu mnogo lepega, samo od tega ne, od kod je in kaj.

Ali kratka je bila njena sreča. Prikrajšala pa si jo je sama.

Vedela je, da je človek nestalen, vendar je še sama hotela skušati njegovo zvestobo.

Nekega večera je rekla lovcu: »Pojdi vendar in vrzi mrežo, veš dobro, da imam rada ribjo jed nad vse!«

Lovec je šel in vrgel mrežno. Kar vstane nad Savo bela megla, zgosti se in prikaže se lepa deklica. Smehlja se mu in ga vabi: »oj, mladi lovec, če imaš še svobodno srce, pridi in ljubi me!«

Lovec je pozabil na sveto prisego in ženo v gozdu, hitel je za prelestno deklico, ki se mu je smehljala in se mu umikala; hitel je za njo in ji gredoč prisegel, da je še svoboden v srcu in duši, in da hoče ljubiti vedno in vselej samo njo …

Tedaj se je razburila mirna voda, prelepa prikazen je postala velika in strašna, zaklicala je z njemu zelo znanim glasom: »Kje je prisega? Sveta prisega? Kaj je tebi prisega?! Priče so bile oblaki in nebo … Kdor prelomi sveto prisego, bo trpel grozno muko na duši in na telesu … Trpi, nezvesti, podli človek! Naj ne najdeta miru ne duša ne telo! Naj duše noče nebo in ne zemlja telesa! Begaj nemiren do konca dni ob bregovih moje reke!«

Strašna nevihta se je dvignila in prikazen je izginila v njenih vrtincih.

Lovec je begal po bregu. Skozi šum vetrov je slišal iz valov jokajoč glas svoje žene. Spomnil se je, da je ljubil povodno deklico ter da ga je ona sama preizkusila. Hotel je v gozd, v svojo hišo: morda zdaj sedi že tam in mu bo gotovo odpustila. Hotel je v gozd, toda nevihta ga je zagrabila in premetavala kakor list. Sem in tja ga je zaganjalo, in šele proti jutru, ko je nevihta pojenjala, je priblodil do kraja, kjer je stala prejšnji dan njegova hiša. Zdaj so tam ležala le razmetana bruna in tramovje.

Lovec se je razjokal in bežal k reki. Klical je Savico, prisegel in se zaklinjal. Toda voda je hitela mimo naprej in le iz njenega dna se je slišal tih jok.

Tedaj pa se je na bregu prikazala velika okrogla glava, vsa pokrita z bičjem in ovita z jezerskimi rožami. Bil je povodni mož iz Donave, ki je prišel obiskat Savico. Čemerno je ošinil s pogledom nesrečnega lovca. Zaradi tega se joče Savica, zaradi tega se bo jokala žive dni?! Srce povodne deklice ne zna menjati svoje ljubezni in ne odpustiti nezvestobe.

Povodni mož je zaklel lovca, ki je prestrašeno in presunjeno zbežal.

Še zdaj blodi od gozda k vodi in od vode k gozdu. Noče ga zemlja, noče ga nebo.

Včasih se dvigne na beli megli prelepa prikazen. Vabi ga z belimi rokami. On hoče k nji – k svojemu miru. Toda ko prihiti k vodi po ta mir, se prelepa spremeni v strašen, divji, grozeč glas, ki doni kot kletev:

»Begaj do konca dni! Kje je prisega, tvoja prisega!? Gorje človeku, ki prelomi svojo sveto prisego! Noče nebo duše in ne zemlja kosti.«

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji