Zagovorjena čarovnica

Bil je nekdaj vitez, ki se je komaj poročil, pa je že moral v vojsko. Težko se je ločil od lepa mlade gospe, nerad je odjezdil s svojimi oprodami. Mlada gospa je vzdihovala po možu in pridno delala, da bi čas ločitve hitreje potekal. Predla je in najela je nekaj predic, da bi se začudil mož, kadar se vrne, novim balam platna. Med predicami je bila grdogleda škrbasta stara žena, o kateri so govorili, da je čarovnica. Blaga gospa ni verovala ljudem, saj se je preživljala starka samo s prejo. Toda neki dan je jela stara predica tako čudne pred mlado gospo, da je ta ukazala valpetu, naj vrže babnico in njeno prejo iz hiše. Ničesar naj bi ne ostalo od nje v gradu. Druge predice so se smejale, ko je letela starka, za njo kolovrat in za kolovratom štrene iz hiše. Ali kmalu se niso več smejale predice: starka se je pod gradom pobrala, pobrala štrene in jih obesila na plot, žugaje v grad: »Razčasni vendar prejo – udari strela v grad!«

Vsa družina, vse predice so se prestrašile. Užalili so zlobno čarovnico! Da bi ne škodovala mladi gospe … Stara gospejina pestunja se je domislila, kako je treba ravnati: vzela je prejo raz plot in jo podarila beraču.

Kmalu nato je povila gospa sinčka in štela še bolj težke dneve odsotnosti ljubega moža, ki je moral iz dežele v deželo. Ni ga našel ne sel ne pismo. Niti ni vedel, da ga čaka doma sinček.

Medtem je mali že shodil in gospa, ki ni mogla skakati za živim otrokom, ga je prepuščala mladi pestunji.

Pod gradom so se utaborili cigani. Pestunja se je ustavljala večkrat pri njih. Gospa, ki se je bala za otroka, jo je svaril, ali dekle je smuknilo vsak čas v ciganski tabor.

Vojska je minila, nenadoma se je vrnil vitez domov, pozdravil je svojo ženo in izvedel, da ima že dve leti starega sinčka. Presrečna gospa mu ga hoče pokazati, kliče otroka, pestunjo, družino – teče po gradu, otroka ni nikjer. Vsak pravi, da ga je pravkar videl. Gospa se spomni ciganov, teče doli – a ciganskega štora ni več …

Kmalu je bila vas družina pokonci, vitez in hlapci so jezdili za cigani, vsi so bili prepričani, da je izginil otrok z njimi. Samo nekdanja gospejina pestunja ni iskala otroka in ni rekla ničesar. Vrgla je na žerjavico jelševega listja, konjske mete in vražjega strica ter vprašala:

»Pod soncem zraste, povejte ve: kje je otrok ljube gospe?!«

Dim se je dvignil od žerjavice in se vlekel ves tenak skozi odprto okno, plaval doli v vas in se ustavil na strehi stare predice. Pestunja je vzdihnila: »Uboga gosapa!«

Nikjer niso mogli zasledili ciganov. Pač so pravili ljudje, da so videli dekle z otrokom, a jim je kar izginila raz cesto. Mlada gospa je obolela od žalosti, vendar je mislila, da bodo cigani mučili otroka in uganjali z njegovo nedolžno krvjo čarovnije. Stara dekla ni mogla več gledati take žalosti, pa je povedala vitezu:

»Otroka niso vzeli cigani – otrok je v vasi v oblasti hudobne čarovnice, katero je užalila gospa.«

»Ne bodi neumna,« je rekel vitez, »če bi bil otrok v vasi, bi že davno vedeli zanj.«

»Jaz vem, da je otrok v vasi,« je poudarila dekla. »Vi gospodje vitezi vest svoje delo, me star ženske pa svoje. Otrok je tu. Samo, če bo hotel gospod storiti, kar je treba. Treba je krsnika, a edini krsnik, ki bi mogel zagovoriti to grdo žensko, je – rabelj sosedne gospodične. Gospod, potrebno je, da poiščete rablja!«

»Rablja! Jaz vendar ne morem govoriti z rabljem,« se je razburil vitez. »Saj vendar veš, da je prepad med vitezom, možem časti, in rabljem, nečastnim revežem.«

»Ta rabelj je pošten in pobožen mož, zato se ga boje čarovnice. On ima črne bukve in zaroti in izgovori vso to zalego. Nihče drug vam ne reši otroka. Pojdite ven, gospod, nocojšnji večer z menoj – nihče naju ne sme videti, da ne izve čarovnica in ne umori otroka.«

Vitez se je dal pregovoriti. In ko se je stemnilo, je jahal s staro deklo čez svoje meje v drugo soseščino. Prijezdila sta do visokega zidu in dekla je potrkala na železna vrata. Psi in neki človek so se zagnali odznotraj vanje. Psi so tulili, človek pa je vprašal: »Kdo prihaja ponoči?«

Dekla je odgovorila: »Človek, ki išče pomoči.«

Psi so umolknili, človek pa je odprl. Peljal je gosta po velikem dvorišču k nizki hišici, v malo sobo. Tam je klečal koščat mož pred mizo, pred seboj je imel knjigo, poslikano s samimi rogači. Vstal je in rekel: »Kaj želite od krsnika, gospod vitez?«

Vitez mu je razložil svojo zadevo in ga prosil, da mu pomore ter mu obljuboval veliko plačilo. Koščati mož je udaril po knjigi in poudaril:

»Krsnik je božji sluga, neprijatelj vraga in njegovih prijateljev. Hočete priti jutri?!«

Vitez se je ustrašil: »Šele jutri? Dajte vendar, gospod mojster še nocoj! Uboga mati umira. Povejte, če tudi je najstrašnejše, bolje je vedeti, nego iskati in mučiti se v ngotovosti.«

Resno je poudaril koščati mož: »Upanje in strah sta naše življenje. Plavati med njimi je vsa naša modrost. Če ima hudobna ženska prav, bo boj težak! Jutri poskusim.«

Krsnik-rabelj si je segel v brado, pogledal v črne bukve, hodil po sobi in se ustavil pred videzom: »Sreča naša, da je mlaj, ki zmanjšuje moč hudobe. O ščipu bi ne šlo. Stoj tu, staruha, in ne gani se, če ti je ljuba glava; vi, gospod vitez, mi sledite.«

Z velikim ključem je odprl mala vrata in pomislil: »Samo, če ni nesla otroka čez grajski jarek, tekoča voda uniči sled.«

Stopila sta v sobo, obito s črnim suknom. V desnem kotu sobe je stal oltar, na oltarju srebrn križ, pred oltarjem s kredo narisan krog. Rabelj-krsnik je pripovedoval vitezu stopiti v ris. Molči naj in moli, sicer izgubi vsak čar svojo moč. Rabelj-krsnik je vzel kredo in narisal drug krog okrog prvega in je velel vitezu, da stopi v ris, a ga ne sme prestopiti. Nato je vzel iz omarice v steni kadilnico, meh, škatlico in malo ogledalce. S temi rečmi je stopil tudi on v ris. Iz škatlice je vzel oglje in ga dal v kadilnico. Z mehom je pihal mrmraje:

»Sveti les, sveti kres, kaži meni, kar je res!« in vrgel nekaj belih zrn na žerjavico. Vstal je rumenkast dim, se vlekel po sobi in se gostil. Rabelj-krsnik je opazoval obliko dimovega oblaka. Ko se je zgostil popolnoma je pihnil krsnik naglo v žerjavic. Modrikast plamen se je dvignil iz žerjavice, zaprasketal in rastel. In bolj, ko je rastel, hitreje je hitel rabelj-krsnik: »Sveti les, sveti kres, kaži meni, kar je res.«

Plamen je švignil po oblaku in ga požrl ter obstal kakor steber pod stropom. Krsnika je prijela treslica. Pot mu je lil curkoma po licih, iz ust so mu letele zarotilne besede kakor povodenj. Naenkrat je obmolknil, vzel ogledalce in dolgo vanj gledal. Umiril se je in razvedril. Vitezu se je zdelo, da vidi krsnik, kar je iskal.

Toliko da ni od veselja pozabil, da ne sme spregovoriti.

Zarotilni plamen je vzplapolal še enkrat in potem ugasnil. Kersnik si je obrisal pot in stopil iz risa. Dovolil je vitezu, da mu sledi, in spregovoril.

»Bilo je trdo delo. Vaša dekla ima prav. Otroka ima čarovnica, ki hodi na prejo, da zakriva svoj pravi posel. Pestunja je predala otroka predici in odšla s cigani. Pojdimo nemudoma k ženski in poskusimo odčrtati dete.«

Urno so zajahali in prišli še pred polnočjo v vas pod gradom. Kresnik je vedel in poznal natančno pot do čarovnice in kmalu so stali vsi trije pred njeno bajto. V nje je gorela še luč, slišali so brenčanje kolovrata, žalostno mijavkanje mlade mačice in hripav glas, ki je kričal:

»Mijav! Mijav! Zlodej te bo jemal! Na Kleku te spečem, na Kleku pojem, na lepi dan, na vragov dan, juh, juh!«

Mačica je umolknila, predica pa zapela:

»Hej, hej, hoj! Pojdeš z menoj! Pride prekrasna noč, čarovnice in vraga moč, hej, hej, hoj!«

Nato je umolknila predica, ustavilo se je kolo. Slišal se je žvižg šibe, žalosten stok kakor od otroka, in nato predičin krik:

»Čakaj, gadja zalega! Nisi še dovolj tepena, ne! Tu spomin na ošabnico, tvojo mater. Hoj, kako te išče blagorodna vitezova gospa, pomnila bo stare predice!«

Krsnik je mignil vitezu in stopila sta urno v sobo. Star predica je vrgla urno veliko šibo od sebe in se usedla na butaro vrbovih vej. Mačica, ki se je vila od bolečin, je skočila h krsniku, kakor da se hoče skriti pred njem. Krsnik je pobral in pogledal ubogo živalco, predica pa se je naščetinilla:

»Kdo si, da si upaš o polnoči k predici-čarovnici?«

Krsnik je izročil mačico vitezu in rekel: »Poglejte gospod, tako je spremenila kačja mati vaše dete!« Čarovnici pa je zapretil: »V imenu Vsemogočnega ti zapovem, daj otroku nazaj podobo, ki pristoja krščenim stvarem!«

Čarovnica je spoznala krsnika-rablja in je spreminjala barvo kakor močerad. Oči so ji postale rdeče, ko je kričala: »Kdo te je klical, visličar, kdo te pozval? Kaj govoriš, pasji sin? Mačica je mačica, črna koža, bela taca, mačji glas. Ne poslušajte, gospod, prismode!«

»Hitro!« je velel rabelj

»Pa se dajva!« se je zapenila čarovnica, segla po brezovi metli za pečjo in zamahnila od desne na levo. Krsnik je prijel metlo, jo izvil čarovnici in udaril trikrat od leve na desno nato od sebe vrgel metlo za seboj. Vzel je ogledalce iz žepa in pokazal čarovnici:

»Ženska, poglej se!«

Čarovnica je zamijavkala in se zaletela v krsnika, kričeč: »Gurimuri – hajd na duri, dajte vragu, kar je zanj!«

Črne sence so se naredile nad pečjo; krsnik je dvignil roko, pa so obstale. Krsnik je spregovoril počasi in svečano:

»Božji sluga grom, božji sluga tresk, nesite babo ven, v gozda temni les!«  Takoj je zagrmelo izza peči, za gromom pa treščilo. Bajta se je stresla, iz stropa so prihajali nečloveški glasovi, ki so peli: »Pojdi starka, že je čas, pojdi z nami, k nam v vas! V dom ognjeni gospodarja, ki sluge svoje obdarja z ognjeno pogačo, z žarečo pijačo.«  Čarovnica se je sprevrgla v velikansko mačko, ki je skočila na peč in grozila s tacami rablju. Ali nad njo so plesale meglene podobe in pele:

»Debela mačka, zelena žaba, mrliška roka, suha baba, zate več pomoči ni, plamen gori, zaplešimo mi.«

Zagrmelo je prestrašno … Peč se je podrla, mačka izginila. Žveplen smrad in grozni glasovi, kakor da se krega in brani pogubljena duša, so napolnili za hip sobo. Ko so utihnili, je zaklicalo: »Mama!«

Mačica na vitezovi roki se je spremenila v zalega dečka.

Srečni vitez in njegova gospa sta hotela obdarovati rablja-krsnika, ali koščati mož ni sprejel ničesar. Bil bi brez moči proti vragu, ako bi sprejel le najmanjšo stvar.

Vitez in gospa sta živela odslej srečno. Predica-čarovnica pa ni dala še po svoji smrti miru. Nikogar ni pustila, da bi se naselil v njeni hiši. Vso noč je predla, trkala in ropotala. Zažgali so hišo – strašila je okrog pogorišča. Nihče ni hotel več stanovati v njeni okolici. Potem se je spravila v klet krčme ob cesti. Tam je predla in ropotala, da si ni upal nihče več v klet. Krčmar je naprosil rablja-krsnika, da mu odpravi to nadlogo, sicer bi moral iz hiše. Krsnik je zarotil čarovnico na samotni hrast, ki stoji sredi trnja.

Tam prede in brenči še danes. Okrog hrasta je začaran krog. Vanj meče predica cvetlice, da bi privabila otroke, kajti ako bi vzela nedolžna roka cvetlico in stopila nedolžna noga v krog – tedaj bi bila rešena večna predica. Ker pa pripovedujejo matere otrokom o hudobni čarovnici, ki sedi na hrastu, nočejo pobirati otroci čarovniškega cvetja – predica bo morala presti do sodnega dne.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Dobrna~Ka%C4%8Dji_grad

Komentarji