Čarovničina smrt

Bila je tam pod Klekom na videz poštena žena, vdova premožnega kmeta in mati desetletnega dečka. Nihče je ni sumil, da bi bila čarovnica. Ni imela upadlega lica, ne gorečih oči, ne porastlih dlani. Ker je ni sumil nihče, je ni tudi nihče krivil, kadar je pobila toča polja, ali so usahnile krave in umirali ljudje. Nič niso vedeli, da napenja vdova-čarovnica ob peči vrv in pije tako mleko tuje živine in kri ljudi.

Pri vdovini hiši pa je bil za pastirja pošten fant, kateremu se je zdela gospodinja od nekdaj sumljiva. Ni mogel pozabiti in doumeti, da je bil umrl tako nagloma rajni gospodar. Zato je opazoval gospodinjo posebno ob ščipu, kajti takrat se shajajo čarovnice. Gospodinja čarovnica je uganila pastirjevo ugibanje in ga poslala o ščipu na gore. Tako ga je poslala tudi tisto pomlad pred ščipom malega rožnika.

Gnal je živino na pašo, pomagal mu je gospodinjin sin. Na gori se je spomnil pastir, da je pozabil čreva za sirenje. Dečka je pustil pred čredi in se vrnil v vas. Prišel je ponoči in je hotel na skedenj, da tam prespi. Ali zagledal je tisti hip svetlobo v hiši. »Oho!« si je mislil pastir, »poglejmo, kaj pomeni to!« Skril se je med drva pod oknom in gledal v sobo, pogledal na dvorišče. Od samega strahu so mu šli lasje pokoncu. Čudno našemljene ženske, starci in krepki miški so prihajali po zraku na metlah. Zleteli so v gospodinjino sobo. Tam so imeli glasno posvetovanje.

Sklepali so, kdo mora umreti do prihodnjega ščipa, komu naj pobije toča polje, komu, naj poškoduje vihar hišo, bolezen družino. Pastir je uvidel, da je zašel na zborovanje čarovnikov in čarovnic. Hitro obrne pas narobe in drži palce k sebi. Kar sliši čudno novico: čarovnice naznanjajo gospodinji, da mora umreti še tisto noč.

Gospodinja se je silno prestrašila in je prosila: »Ne, ne! Jaz ne maram umreti.« »Moraš!« so zakričale čarovnice. »Zvezde pravijo, da umre nocoj nekdo iz te hiše.«»Saj sva dva,« je prosila gospodinja. »Če mora kdo umreti, naj umre moj sin!« Pastir je zaklel nad gospodinjo, čarovniki in čarovnice so se zasmejali: »Ti si lepa mati! Ali tvoj sin je na gori, daleč od tu – smrt pa pride pred jutrom. – Kako hočeš, da umre?…«

Vsi so gledali škodoželjno in radovedno vdovo čarovnico, ki ni marala umreti. In kaj si izmisli zlobna ženska? Toliko da se niso križali čarovniki, ko je sklepala: »Ne bom umrla. Tako naredim: spremenila se bom v grm in vtaknila nož med veje. Tako se bom postavila pred kolibo na gori. Potem zatulim po volčje. Moj sin skočil iz spanja pred kolibo, zapletel se bo v veje in se nataknil na nož.«»Izvrstno! Izvrstno!« so ploskali čarovniki. »Prekosila si našega zaveznika!«

Pastir se je odpravil hitro na goro, da reši dečka. Močno je bil truden, a vendar je hitel daljno pot v hrib. Vedel je, da se bodo zborovci še gostili, in upal je, da pride pred čarovnico na goro. Hodil je, sam ni vedel kako, ves potan je dospel v kolibo in se je ozrl po dečku. Spal je mirno na svojem ležišču. Pastir je zakuril in se vsedel k ognju.

Kar zašumi močan vihar na goro, silna ploha se vlije, s ploho se bliža volčje tuljenje. Bliže in bliže … Že se vznemirja čreda … Pastirja prebudi šum, poloti se ga strah. Zdaj zatuli pred vrati … Grozno … Deček, ki ni slišal viharja, se zdrami ob klicu, skoči k ognju, zagrabi poleno in hoče ven. Pastir odrine urno dečka, skoči sam ven in – glej! Pred hišo je vzrastel kopinov grm – v grmu je nož… Pastir vzame oni nož in poseka grmove veje in vejice. Tuljenje v grmu je prihajalo v stok – vzdihnilo je in utihnilo – vihar se je polegel.

Drugo popoldne je prišel sel po dečka, naj pride k materinemu pogrebu. Umrla je nagle smrti ponoči. Pastir je pustil čredo in spremil dečka. Ko prideta v mrtvaško sobo, se vrže deček na mater in joče. Kar zagleda kaplje krvi na materinem vratu. Ogledali so si roke in glavo – vse je bilo ranjeno in krvavo. Vaščanke so videle, da se odpirajo oči, in so zavpile: »Vedoma! Gorje nam! Zabranimo ji pot nazaj!«

Položili so jo z obrazom v grob. Sedem dni ga niso pokrili, potem so zasuli grob s kamni in krsnik ga je zapečatil. Deček pa ni izvedel nikdar, da ga je hotela umoriti mati.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji