Seveda je že dolgo od tega in niti najstarejši ljudje naše vasi ne vedo, kje je bilo, ne kdaj je bilo; ali da je bilo, je resnična resnica: vdova se je omožila z vdovcem. Ona je primožila pastorko in on je priženil pastorko. Deklici sta bili enakih let. Očetova hči je bilo lepo, ali šibko gosposko dekle, materina hči je bila velikih kosti in ust. Prvi je bilo ime Roža, drugi Siva. Seveda ni mogla mati zaradi grde hčere trpeti lepe pastorke. Že njeno ime ji ni bilo všeč. Roža, Roža … »Zakaj ravno Roža? Je to ime za kmečko dekle? Recimo ji Špela, Špela špelasta!«
Pa so klicali Rožo za Špelo: »Špela rada jela – Špela rada ne dela – Špela šiba pela!«
Taka je bila mačehina pesem. Pomagala je Siva, a oče ni branil. Uboga mala Roža je jokala in stokala ob težkem delu, vendar je rastla in postajala lepša in lepša. Kakor da ima kodeljo zlate preje na glavi ali svetniški venec, tako so se ji svetili lasje. Kakor da je padel košček vedrega neba v njene očnice, takšne so bile njene oči, usta pa ozka, nosek tenak, zobki drobni, ličeca okrogla, polt bela, glasek pa nad vse sladek. »Roža je dvakrat Roža,« so dejali ljudje, »a Siva je prava kopriva.«
Veste, da je bilo mačehi hudo. Kajti hitro sta odrastli dekleti in fantje so se ozirali samo za Rožo. In hiša in kmetija sta Rožina. Če se Siva ne omoži, bi morala ostati za deklo pri hiši. Njena Siva! … In kako naj se omoži, ko nori vse za Rožo? … In kaj bi bilo za mačeho? …
Mislila je mačeha in si domislila: očeta bo poslala na grad na tlako za vse tri dni naenkrat. Ta čas bi pa spodila Rožo … Ko se bo vrnil Rožin oče, mu bo potožila, da je odšla nemarnica s cigani. Siva se bo pa možila na kmetijo. Siva in ona bosta živeli mirno: ob nedeljah bo pečenka, na delavnik vino, rumena pogača pa vsak dan.
Tako se je domislila mačeha in bila zadovoljna.
Neki dan v velikonočnem postu pravi mačeha sladko možu: »Veš kaj, Miha, če imaš hodit vsak drugi dan na tlako, pa ostani rajši kar tri dni skup, boš pa oral po vrsti doma, da posejemo in uredimo – kdo ve, kaj bo po veliki noči, saj veš, da imava dve dekleti.«
Mož pravi: »Saj bo res dobro tako. In če pride pravi za Rožo, ne bom ji branil. Prostora in kruha je za vse.«
»Res, res … Bog ji daj srečo!« je trdila hinavska mačeha. Mož je odšel za tri dni in tri noči na grad, a do gradu je dan hoda. Kdo bo slišal, Roža, tvoj krik in jok?
»Pojdimo, Špela in Siva!«, je rekla mačeha in vzela košek. »Pojdimo v gozd po zdravilne zeli, ki so najboljše za postne dni.« »Pa zakaj jemljete, mati, sekiro tesačo s seboj?« je vprašala Roža.
»Drv bom nasekala v gozdu, butare prenesemo na hrbtu, zeli na roki, da bo vedel vsak, da smo korenjaki.«
»Pa zakaj gremo tako daleč v gozd?« je vprašala Roža, ko so hodile in hodile po neznanem kraju.
»Zakaj, ti lenoba? Saj vidiš, da kar ni lečnice, ki zapira krvotok in ozdravi vsako rano. Glej, Siva se ne pritožuje …«
Hodile so naprej in naprej pod prastarimi hrasti, čudnimi bukvami in pošastnimi gabri. Pritekel je zajček in rekel Roži: »Beži!« Zapel je ptič neznanega perja: »Beži!« Roža ni razumela.
»Tam je v grmu!« zavpije mati in pokaže na širokolistnico, ki se skriva med trnom in gleda ven iz suhega listja. »Le po njo, Roža!«
Roža mora na kolena, na tla, z glavo in rokama v grm. Zdaj je pravi hip … Mačeha zamahne in pomeri na zlatolaso glavo. Ali lesk las jo je zmotil namesto glave je odsekala roko … Roža zakriči, zlati lasje lezejo v rano – mačeha zamahne in druga roka odleti, Roža zakliče: »Pustite me, pustite!«
»Pustim te, ko ti izteče kri! Živa ne prideš iz gozda, naj te orli požro!«
»Siva, sestra moja, ne zapusti me,« je stokala nesrečnica.
Siva se je nasmejala: »O, le bodi! Ženili se bomo zdaj mi. Le priporočaj dušo.«
Odšli sta in pustili Rožo samo.
Ta pa je ležala krvava na tleh, pogledala je v nebo in vzdihnila: »Dušica matere moje, pridi pome!« Videla je, da mora umreti, ker ji bo iztekla kri iz ran. Ali lasje so pokrili ramo in rano, da ni mogla kri skozi zlato obvezo. Roža je omedlela od strahu in truda. Menila je, da je mrtva. Ko je ležala nezavestna v gozdi, so priletele k nji bele ptičice, ona pa je zasanjala, da je srečala na zelenem polju svojo ranjeno mater, ki jo je poljubila in rekla: »Ne boj se, Roža moja! Dosti hudega boš še skusila, ali s potrpljenjem si zaslužiš nebesa in srečo na svetu. Nebno hudo ni tako hudo, da ne bi minilo. Moli in upaj! …«
Bela ptica prhutne Roži po obrazu. Zave se in se strahoma ozre: »Kaj bo z menoj samo, ranjeno in brezroko v gozdu med zvermi?« Do ljudi ne more in ne ve, daleč, v neznan kraj jo je zapeljala mačeha. »Upaj in moli!« ji je rekla prikazen v sanjah. Roža poklekne in moli: »Pomagaj mi, ki živiš ptičke in črvičke!«
Kar ji zašumi v ušesu: »Vzemi trave lečnice, namaži si rane, ozri se okrog in ne skrbi! Vse preživljam, pa bi tebe ne!«
Z usti je odtrgala revica brezroka trave lečnice, z usti je pritiskala na rane, in naglo, čudežno je ozdravljena rana in je minila slabost. Roža se ozre po gozdu in vidi hrast, ki mora biti praoče vseh hrastov. Širok je kakor hiša, odprtino ima kakor vrata, iz odprtine smukajo veverice, noseč orehe in lešnike. Roža stopi v hrastovo votlino. Oj, čudež! Prostora je kolikor doma v čumnati! Polovico prostora zavzema kup orehov in lešnikov, jabolk in hrušk medenic, polovico kup listja in mahu. Od srede čudne hiše prihaja malo svetlobe. Roža se zahvali Bogu za dom in hram. Če so jo zapustili ljudje, Bog je ne bo, tu bo živela deklica brezroka, dokler je ne poišče oče. Domov med ljudi si ne bo upala nikdar. Z usti je jemala orehe, z zobmi jih trla, z jezikom iztrebila in si mislila: »O, ljuba živalca, urna veverica, nič ne veš, komu si nanesla tak kup, samo Bog ve, ki ne zapušča sirot!«
Do jeseni je bila Roža v gozdu, od posta do Vseh svetih. Drevo je bilo njen vrani dom, veverice, lisice in zajčki, ptički in srnice so ji bile družice. Divja zver in človek nista mogla do nje. Vselej, kadar je prišla Roža domov, so zakrile veje njena vrata. Pomladi je živela Roža od trkavcev in rastlin, katere je trgala ubožica z ustmi; poleti so bile jagode, jeseni sadje njena hrana; pila je iz studenca, ki je tekel v bližini, umivala pa se je tako, da je potonila obraz v vodo, le počesati se ni mogla. Njeni zlati lasje so viseli okrog nje in so jo zagrinjali kakor zlat plašč.
Ko se je privadila ubožica gozda, si je že upala hoditi po njem. Hodi in pride do velikega sadnega vrta. Tam je viselo in zorelo sadje treh vrst, veje so visele čez plot, tako da je dosegla brezroka z usti sadje. Roža ni vedela, da je to vrt graščine, pod katero spada tudi ona, ni vedela, da je za vrtom grad in v gradu mlad gospod in dobra gospa, ki bi ji naredila pravico, ko bi izvedela za mačehino pregreho. Ko bi bila obstala Roža, ko je zaslišala človeški glas, bi jo bili peljali v grad pred gospo. Toda Roža se je zdaj bolj bala ljudi kot zveri, bežala je kakor srna pred človekom.
Hodila je na pašo v graščinski vrt. Vse poletje in jeseni. Najprej je oskubila veje, ki so visele čez plot. Ko so pa bile veje prazne, je poskušala priti na vrt. Z ostrimi zobmi je pregrizavala gosti plot, a ga ni mogla pregrizniti, rok ni imela, da bi si pomagala. Tu pride lisica in ji izkoplje luknjo, pride srna in se prerine. Zdaj je hodila Roža vsak dan na pašo v vrt; spremljale so jo živalce, njene prijateljice. Graščinski logar se je čudil, kaj da je na drevesu toliko načetega sadja, ki gnije in odpada. Kakšna žival objeda sadje. Cele noči je čakal z lokom, cele dni je hodil po vrtu, pa ni prišel na sled čudni živali. Povedal je to mlademu grofiču. Ta se je hotel prepričati sam, ali res bdi logar vse noči in vendar ne najde zveri. Grofič, si je nabasal torbo, si napel lok, napolnil tul s pšicami in se podal na vrt.
Ni čakal dolgo, skrit za plotom. Pod jablano rdečezorno priteče srna, za njo lisica. Za lisica dekle v dolgi svetli obleki, na levi rami z veverico, na desni s kavro. Za deklico pa lete grlice in teko zajci. Dekle se pogovarja s sladkim glasom in sladko besedo s svojo družbo. Ko pride pod jablano reče: »Srničica, lisičica, zvesta moja družica, urna veverica, ljuba grlica, počakajte me, da se najem.«
Pa je začela gristi, kar je dosegla z usti. Tu malo, tam malo – in grofič je vedel, kdo obgrizuje sadje; pa je grofič tudi videl, da nima ubožica rok in je slišal, da vzdihuje:
»Ah jaz neboga, sama se bi nadloga! Jesen je tu – mraz bo pritisnil – huhu! Oh moj Bog, in jaz brez rok! Ne smem pred ljudi, da me mačeha ne umori! …«
Grofič posluša in se čudi. Kaj pravi lepo dekle? Boji se mačehe. Saj je on tu, gospodar in sodnik.
Nenadno stopi pred Rožo mlad gospod in vpraša: »Od kod si ti doma, dekle? Graščak sem, ki ti pravico da.«
Hotela je ubežati plaha brezroka, pa njegov glas je usmiljen, pogled dober. Česa naj se boji, če ji pomaga graščak? Povedala mu je vse in grozno se je razjezil mladi gospod. Peljal je Rožo v grad do gospe in velel poklicati mačeho in njeno hčer. Ta se je ravno možila. Grozno se je prestrašila, ko je morala od svatbe v grad. Tam je bilo kratko zaslišanje, kratka sodba: »Odsecite materi in hčeri roke do ram in pustite ju v gozd.«
Ali Roža je pokleknila pred gospo in sina in prosila za svoje sovražnice. Ginjena jo je dvignila gospa, grofič pa je svaril: »Glej, da ti ne bo žal. Koliko vran belih, toliko mačeh dobrih. Če ne odrečeš hudobi repa, bo migala vedno z njim.«
Grofica je pomilostila mačeho in odpustila hčeri. Samo pretepel ju je birič javno pred gradom in stati sta morali v trlici, da so ju zasramovali ljudje, potem ju je izbičal birič iz gradu. Rožin oče je prihitel po hčerko v grad, ženo in njeno hčer pa je zapodil v gozd.
Grofica pa ni hotela pustiti Rože iz gradu. Ubožica se ji je smilila. Sama ji je stregla in jo naučila brati. Tudi grofiču se je smililo mlado dekle. Neki dan ga vidi mati grofica, kako gleda zaljubljeno brezroko. Mati se prestraši in posvari sina … Sin pa pove odkrito: »Roža brezroka je roža mojega srca, ona edina bo moja žena.«
Mati ni mislila drugega, kakor da mu je Roža naredila. Prosila je sina in mu grozila: »Prekolnem te … To je vilinji zmetek: v gozdu se je seznanila z vilami. Dušo pogubiš, če je vzameš, moj sin!«
Sin je ostal trmast. Še tisti dan ga je poročil grajski kaplan. Mati je skrila svojo jezo in sovraštvo, mislila si je, da se bo že kako iznebila nadležne in sramotne sinahe. Gre in piše kralju, da bi poklical grofiča k sebi. Vojske je bilo tiste dni dosti, vojakov malo. Vesel je bil kralj tistega pisma in je urno poslal svojega sla po grofiča. Ta je bil žalosten, ker se je bal za svojo mlado ženo. Priporočal jo je materi in naročal družini: »Gorje, če se pritoži grofica, gorje vam!«
Ali grof je bil daleč in Roža brez rok, da bi mu poslala pisemce; brez prijatelja, ki bi nosil pošto tožba, do njega moža. Mučila jo je grofica, prezirala jo je družina, nikdo je ni odel, nikdo ni pregovoril ž njo, zaprta v stolpu je gledala žalostno v nebo in čakala. Obljubile so ji sanje, da bo dobila sinka. Če že nje ne, se bo neusmiljena gospa usmilila vsaj otroka svojega sina.
Ta čas je izvedela hudobna mačeha, da je zaprta Roža, da je odšel grof in da bo nekaj novega v gradu. Ponudila se je grofici za pomoč. Domenili sta se, da bo pričala babica, kako je povila Roža stvar, ki ni ne človek, ne žival. To povedo družini in pošljejo sla s tako novico grofu.
Roža je povila zalega fantka, grofica pa je pisala sinu: »Dobrota je sirota in sramota. Vilin spak je dolgodlak in kratkokrak. Ukaži, da ubijemo mater in sina.«
Grof je odgovoril: »Sam bom videl, sodil sam. varujte mi, mati, Rožo in Rožico.«
Ni bilo to všeč grofici materi in ne hudobni mačehi. Napisali sta drugo pismo, v katerem veli grof, da naj odpusti in zapodi ničvredno ženo: »Denite ji njen zmetek na ramo in iztepite jo s šibami iz gradu.« - Tako pismo je prebrala grofica družini in Roži. Naložili so dete v koš in oprtili koš Roži.
Jokaje je šla ubožica po cesti in se obrnila v gozd. Da bi hodila k ljudem in prosila, jo je bilo sram in strah. Lahko bi naletela na mačeho, lahko bi ubila mačeha otroka in jo … Zato raje v gozd, med zveri! Morda dočaka moža in mu pove, kako je bil prevaran. Roža gre in si poišče nekdanje stanovanje. Ni ga in ni velikanskega hrasta, ni lisic in srn na spregled, da bi ji pokazale pot in tolažile bol. Kaj bo vendar z otrokom? Ne more odprtiti črviča ubogega, ne ga napojiti in ne previti … Roža vzdihuje in se solzi ter prijoka do potoka. Žeja jo in bo pila. Nagne se v vodo, da zajame z usti. Dete ji pade iz koša v potok. »O ljuba Marija, pomagaj!« zavpije Roža in se nagne na desno ramo, da bi brezroka vlovila otroka. A glej! Iz rame zraste roka in seže po detetu! … Valček odnaša drobno – Roža nagne levo ramo, da bi si pomagala z levico. In glej! Leva roka zraste in ulovi otroka! Roža poklekne, stiska dete k sebi in vriska od veselja. Roke ima, roke! … Zdaj je ni več strah. Po svetu pojde, preživljala bo z delom sebe in dete in poiskala moža!
Ko se ozira Roža po poti, priteče lisica, pomiga z repom in jo vabi naprej. Roža ji sledi in, ko pride na cesto ob gozdu zagleda streho. Razveseli se ubožica, da bo prišla med ljudi in pogladi lisico, ki se izgubi v gozdu. Pride do velike, zidane hiše. Na hiši vidi veja, na nji napis: Gostilna pri Božjem usmiljenju. Ko stoji Roža še pred vrati, pride star mož z belo brado in ji govori: »Le naprej, Rožica, moja ubožica! Tu sitim lačne, žejne napajam in duša si služi sveto nebo.« peljal jo je k ognjišču, ji postregel in pravil: »Tu vodi glavna cesta iz glavnega mesta. Mnogo ljudi prihaja in marsikdo se tu pomudi. Lačne sitim, žejne napajam, žalostne tolažim in sebi raj služim.«
Roža ga je vprašala za svet, kam naj se poda z otrokom. Starček odmaje: »Ne hodi na pot, ne išči nezgod! Ustavi se tu in uživaj miru. Lačne nasičuj, žejne napajaj, bolne tolaži, a od nikogar, čuj, denarja ne sprašuj! Božje usmiljenje je za vse zastonj!«
»Šla bi,« je rekla Roža, »in poiskala svojega moža.«
»Tu je glavna cesta iz glavnega mesta. Mnogo ljudi prihaja, marsikdo se tu pomudi. Če gre h kralju, odhaja tod, če gre od kralja prihaja tod. Kdor počaka, ne zamudi; zaman išče, kdor okrog leta,« je rekel starček in pokazal Roži spalnico.
Ko je vstala drugo jutro, je bilo v kuhinji vse svetlo in čisto, na ognjišču ogenj, v loncih pa jed. Starček jo je čakal, opasan z romarsko vrvjo in s tikvo za pasom. Pokazal ji je hram in klet, sode medice, kašte žita, kose mesa, polhe slanine in rekel: »Polna sta vedno klet in hram, ogenj gori sam, vse to ti izročam. Ostani zdrava in čakaj, zaupaj, moli in ne plakaj.«
Kar izginil je starček na cesti. Roža je strmela za njim in strah jo je postalo: ogenj gori sam, zajec na ražnju se vrti sam, čeber za vodo se polni sam. metla prihaja, pometa, ključ gre v hram, odklepa in zaklepa, jajce se ubije in raztepe …
Pa se je privadila nevidni postrežbi. Dete se je razvijalo in rastlo, tujci so prihajali, se ustavljali, prinašali novice in počivali. Vse je postregla lepa krčmarica, od nikogar ni vzela plačila, nikomur ni povedala svojega imena.
Prihajal je tudi grajski logar in pravil, da čaka grofa v gradu lepa, bogata in žlahtna gospa in da ga hoče mati poročiti ž njo. Ona pritepenka, ona brezroka coprnica je poginila gotovo že kje, če ji ni pomagal zli duh. »Takim ljudem pomaga sama hudoba,« je trdil logar in pil medico iz gostilne usmiljenja. Roža je molčala in gledala svojega fantka. V gradu čaka njegovega očeta druga žena … On pojde mimo … Ali ga počaka in mu pove? … Ne. Naj se izkaže resnica in zvestoba! …
Na ponosnem konju in v zlati opravi je jezdil mimo gostilne mladi grof. Počastil ga je kralj, vendar ni veselega lica; ga pač skrbi, kaj ga čaka doma. Se ustavi? Ne. Mudi se mu domov … Žalostno je gledala lepa krčmarica za svojim možem. Vestno je izpraševala logarja, kaj se godi v gradu. In ta je pravil, kako je besnel grof, ko ni našel ne žene ne otroka, kako mu je črnila mati ženo in kako se mu prilizuje povabljena gospa. Svatba bo, prav gotovo bo svatba. In tudi logar bi se ženil. Pri lepi mladi krčmarici!
»Če že mora biti, pa naj bo,« se je smejala Roža. »Naj bo najina svatba isti dan kakor grofova, samo dan pred poroko mora izvedeti grof gospodar ime logarjeve neveste.«
Tako sta se zmenila in zmenil se je tudi grof z lepo gospo. Saj je bila Roža ničvrednica in mrtva. Napravili so gostijo v gradu, ali grof se je ni veselil. Prišel je logar in naznanil grofu, da bi se poročil jutri tudi on, če bi dovolil grof. »S kom?« je vprašal grof. »Zapisala mi je ime,« je rekel logar in dal grofu listek.
Tam je stalo napisano: »Grofa pozdravlja Roža brezroka« …
»Kje je ta ženska? Hitro konja, hitro k nji, ona ji pove o moji ubogi Roži,« je kričal grof in zajahal konja.
Roža je čakala. Zlate lase je imela razpletene po ramenih, sijajna in krasna je stala na pragu. Naglo je pripodil grof konja in naglo stopil z njega pri gostilni v gozdu. Sprejela sta ga dva svetla angela: žena in otrok.
V solzah je prosil grof Rožo odpuščanja za mater in zase. Božje usmiljenje obsega vse. In Roža je odpustila materi in mačehi, grofico pa je izreobrnil čudež.
Namesto svatbe so imeli častitke, namesto sovraštva je prišla ljubezen.
Samo logar je bil žalosten; ni mogel več bivati v gradu; zato se je nastanil pri Božjem usmiljenju. In če ga ni še nadomestil drugi, toči še zdaj tam medico.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke
