Grad Žovnek
Na pobočju zakrasele planote Dobrovlje v Spodnji Savinjski dolini, v občini Braslovče, stoji eden najstarejših in najpomembnejših gradov v Sloveniji. Obnovljene ruševine še danes pričajo o pomembnem srednjeveškem gradu, ki je bil družinski dom svobodnih gospodov Žovneških, kasnejših grofov Celjskih. Ti so v srednjem veku močno zaznamovali razvoj celotne Srednje Evrope in postali ena najpomembnejših dinastij.
Po selitvi v Celje so se povzpeli vse do naziva deželnih knezov. Žovneško-Celjski so simbol srednjeveške državnosti. Tri zvezde na grbu slovenske zastave prihajajo prav z grba celjskih knezov in opominjajo, da se je odvil zelo pomemben del slovenske in evropske zgodovine prav tu, pri nas.
Obisk Gradu Žovnek ponuja prijeten sprehod, raziskovanje bogate kulturne dediščine in dih jemajoč razgled.
GRAD ŽOVNEK PO ŽOVNEŠKO-CELJSKIH IN NJEGOVA OBNOVA
Po propadu rodbine Žovneško-Celjskih je po dedni pogodbi njihova posest pripadla Habsburžanom. Kasneje so se lastniki menjali, zadnji na gradu živeči lastnik pa je bil Jožef Čokl von Ruhethal. Ta je leta 1816 v dolini zgradil dvorec Novi Žovnek (Ruhethal) in zapustil stari grad, ki je bil naslednja leta prepuščen propadanju.
Od leta 1993 na pobudo domačina zgodovinarja Francija Kralja in njegovih somišljenikov grad obnavljajo prostovoljci, člani Kulturnozgodovinskega društva Žovnek, in Občina Braslovče.
Člani KZD Žovnek vljudno vabijo na delovne akcije obnove gradu vsako nedeljo dopoldne med 8.00 in 12.00.
Več informacij: Boštjan Kragl, predsednik Kulturnozgodovinskega društva Žovnek (031 422 822, bostjan.kragl@carbonblack.si)
OD SVOBODNIH GOSPODOV ŽOVNEŠKIH DO CELJSKIH KNEZOV
Izvor Žovneških ni povsem raziskan, vendar na osnovi razpoložljive dokumentacije sklepamo o njihovih pomembnih slovanskih prednikih. Njihov izvor povezujemo tudi z nastankom naselja Braslovče, kjer je bil že okoli leta 1000 sedež ene izmed največjih prafar na Štajerskem.
Čeprav je bil Gerbhard I. Savinjski prvič omenjen okoli leta 1123, so bili njihovi predniki na tem delu Spodnje Savinjske doline zelo verjetno že konec 9. stoletja. Prvotno domovanje so imeli nekoliko nižje, vzhodno, na istem slemenu, od koder tudi ime Savinjski, okoli leta 1130 pa so zgradili družinski grad Žovnek na strmi vzpetini, obdani z zakraselo dobroveljsko planoto, do koder je imela družina Žovneških pomemben strateški položaj.
K družinskemu gradu so spadali še gradovi Ojstrica pri Taboru, Liebenstein pri Preboldu in Šenek pri Polzeli. Zaradi svobodne posesti, preračunljive politike, dobrega gospodarjenja in preudarnega povezovanja so imeli velik vpliv, dober gospodarski, vojaški in trgovski položaj. S posojili in nakupi posesti so stalno povečevali svoje premoženje, obenem pa so se s porokami povezovali s pomembnimi plemiškimi družinami, kar je še povečalo tako njihov ugled kot posesti.
Friderik I. Žovneški (Celjski) je po pridobitvi lastništva nad Celjem svojo družino preselil na celjski stari grad, ki je bil največja srednjeveška utrdba na današnjem slovenskem ozemlju in že za časa Rimljanov eno najpomembnejših upravnih in trgovskih središč. Cesar Ludvik Bavarski je leta 1341 Friderika I. Celjskega s posebno listino povišal v grofovski stan. Še precej večji pomen pa je imelo pogrofovanje leta 1372, ko je cesar Karel IV. Luksemburški Celjske ponovno povzdignil v državne grofe in je celjska grofija dobila bistveno večji obseg.
Največji razcvet so grofje Celjski doživeli za časa Hermana II. Celjskega, ko so posedovali okrog 125 gradov na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Močne vezi s kraljem Sigismundom Luksemburškim, s katerim je bila poročena tudi Hermanova hči Barbara Celjska, so še okrepile njihov položaj, vse dokler se niso povzpeli do naziva knezi Celjski leta 1436 in tako dobili svojo celjsko kneževino.
Njihov nenaden konec pa je zagotovo zaznamovala ena največjih, a tudi najbolj tragičnih ljubezenskih zgodb med Friderikom II. Celjskim in Veroniko Deseniško. Kruta smrt Friderikovega sina, poslednjega celjskega kneza Ulrika II. leta 1456 pa je pomenila konec rodbine Žovneško-Celjskih po moški liniji. Po ženski strani je potomstvo ohranjeno še danes, iz rodu Barbare Celjske med drugim izhaja pokojna angleška kraljica Elizabeta II.
