Slovenska dežela v srednjem veku

Habsburško oblast so okoli 14. stoletja začasno ogrozili Celjski grofje (domača rodbina). Leta 1333 so Celjski grofje dedovali po Vovbržanih in dobili grofovski naslov. Bili so tudi povezani s cesarjem Sigismundom Luksemburškim, kar jim je omogočilo širjenje njihove posesti še na Ogrsko in Hrvaško.

Sigismund je Celjske grofe leta 1436 povišal v državne kneze, kar je omogočilo razvoj posebne dežele, Celjske kneževine. To je sprožilo vojno Celjskih grofov s Habsburžani. Leta 1443 se je vojna končala s poravnavo med Friderikom II. Celjskim in Friderikom III. Habsburškim. Rodbini sta sklenili pogodbo o dedovanju. Po smrti zadnjega Celjana Ulrika II., leta 1456, so se Habsburžani morali ubraniti v vojni za celjsko dediščino.

Friderik III. je leta 1461 zaradi dediščine ogrske krone pričel vojno z ogrskim kraljem Matijo Korvinom. Prav tako pa je šel v vojno s svojim bratom Albrehtom, ker je zahteval del avstrijske dediščine. Spopadi so potekali v Spodnji Avstriji, zajeli pa so tudi Štajersko. Končali so se z Albrehtovo smrtjo brez potomcev leta 1463.

Leta 1469 je Štajersko močno prizadela fajda plemstva in najemniških čet z vladarjem, kar je prav tako spodbudil ogrski kralj Matija Korvin.

Tudi po letu 1479 se je Friderik III. zaradi imenovanja salzburškega nadškofa znova zapletel v vojno z Matijo Korvinom. Korvinova vojska je zasedla večino Štajerske, Kranjske, Reko in Vojvodino Avstrijo. Leta 1485 je s četami vkorakal še na Dunaj. Oblast nad temi deželami so Habsburžani znova dobili šele po njegovi smrti, ko je ozemlja zasedel Maksimilijan I. Habsburški.

V 15. in 16. stoletju so se pričeli še turški vpadi. Slaba fevdalna obramba proti Turkom in uvajanje novih naturalnih davkov in tlake so tudi na Slovenskem sprožili kmečke upore. Največji kmečki upora je bil leta 1515, ki je zajel skoraj vse slovensko ozemlje. Leta 1572 so se v skupnem uporu povezali slovenski in hrvaški kmetje. Upori so se s krvavimi porazi nadaljevali vse do prve polovice 18. stoletja.

Leta 1518 se je v Innsbrucku zvršilo zasedanje vseh deželnih stanov habsburških dežel. Zadali so si nalogo, da obrambno povežejo dežele v trajno, trdno in enotno zvezo. Sodelovale bi Notranjeavstrijske in Zgornjeavstrijske dežele v obrambi proti Turkom.

V sredini 16. stoletja se je na Slovenskem območju pojavila reformacija (pretežno luteranske smeri), ki je postavila temelje slovenskega knjižnega jezika.

Primož Trubar je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Abecednik in Katekizem. Protestanti so izdali še okoli 50 drugih knjig v slovenščini. Adam Bohorič je napisal prvo slovensko slovnico (Articae Horulae, l.1584). Leta 1584 pa je Jurij Dalmatin izdal prevod celotnega Svetega pisma.

V 17. stoletju sta knežji absolutizem in katoliška cerkev sprožila Protireformacijo. S tem so poskušali zatreti protestantizem in tako so za dolgo časa zavrli razvoj slovenske književnosti.

Marija Terezija in njen sin cesar Jožef II. (1765-1790) sta uvedla obvezno šolanje (tudi v slovenskem jeziku, l. 1774). S kulturno jezikovno akcijo slovenskih izobražencev se je začenjalo oblikovanje ideje o obstoju posebnega slovenskega naroda.

Marija in Jožef II sta zvedla še številne druge reforme, vendar je moral Jožef II. nekatere najbolj radikalne razveljaviti pred svojo smrtjo. Pomembnejši reformi, ki pa sta se obdržali, pa sta nevoljniški patent (ki je podložniku podelil osebno svobodo) in tolerančni patent (ki je znova dovolil naselitev Judov in protestantov). Jožefa II. je nasledil njegov brat, zmerni reformist Leopold II. (1790-92), tega pa sin konservativni Franc II.

Slovenske dežele so ob koncu 18. stoletja zajele francoske revolucionarne vojne. Po podpisu campoformijskega miru pa je celotno slovensko ozemlje prišlo v okvir Habsburške monarhije. Habsburžani so v zameno za Lombardijo in Avstrijsko Nizozemsko pridobili nekdanjo beneško Istro in Benečijo.

Toda že po porazu v vojni tretje koalicije in podpisu bratislavskega miru (1805) je monarhija izgubila obe pokrajini, ki sta pripadli francoskemu Italijanskemu kraljestvu.

Po novem porazu Avstrijskega cesarstva leta 1809 je Napoleon s schönbrunnskim mirom od habsburške monarhije odtrgal jugozahodne slovenske dežele (do Save) in na ozemlju zahodne Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije in Hrvaške južno od Save ustanovil Ilirske province (1809-1813) z glavnim mestom v Ljubljani. Province so bile popolnoma odvisne od Francije, čeprav niso bile njen sestavni del. Motivi za njihovo ustanovitev so bili predvsem strateški in gospodarski (kopenska povezava z Osmanskim imperijem, blokada avstrijskega dostopa do Sredozemlja). Kratkotrajna francoska vladavina je spremenila davke, uvedla reforme prava (Code Napoleon) in izboljšala položaj slovenščine v šolah, fevdalizma pa ni odpravila, čeprav je to načrtovala.

Izboljšan položaj slovenščine in nekateri drugi vplivi francoske zasedbe približno polovice današnje Slovenije, pa tudi vplivi idej francoske revolucije so še pospešili oblikovanje zavesti o obstoju posebnega slovenskega naroda. Anton Tomaž Linhart v zgodovinopisju, Jernej Kopitar v jezikoslovju in nekateri drugi so pripomogli k uveljavljanju predstave o etnični enotnosti slovanskih prebivalcev Kranjske, južnega dela Štajerske, Koroške, Goriške in dela Istre ter tržaškega zaledja. Vendar je bilo takšno prepričanje značilno predvsem za del izobražencev, med širšim slojem pa je francoska zasedba ostala v spominu predvsem po visokih davkih in slabi gospodarski situaciji, ki je bila posledica nenehnih vojn.

V 30. in 40. letih 19. stoletja so slovensko govoreče izobraženske elite z redkimi izjemami zavrnile ideologijo ilirizma, ki je predvidevala nastanek južnoslovanskega (ilirskega) naroda in skupnega knjižnega jezika. Prepričanje o posebni slovenski identiteti je izviralo predvsem iz verjetja v obstoj slovenske jezikovne skupnosti, ki je bila utemeljena na književni tradiciji iz časa delovanja slovenskih protestantov v 16. stoletju, ter na tedanji živahni slovstveni dejavnosti. Vrednost slovenskega jezika je dvignilo zlasti delovanje pesnika Franceta Prešerna, ki je dokazal, da je slovenščina primerna tudi za visoko kulturo. Poleg tega je individualnost slovenščine dokazovala tedanja slavistika (Jernej Kopitar, Pavel Jozef Šafárik). Ker je tedaj veljalo, da so jezikovne skupnosti enake narodom, se je med izobraženci vse bolj širilo prepričanje o obstoju posebnega naroda, Slovencev.

V predmarčni dobi se je nadaljevala modernizacija vasi in začela prva industrializacija. Velika pričakovanja je vzbudila zlasti gradnja Južne železnice, ki je povezovala Dunaj in Trst ter je potekala čez slovenske dežele.

V evropski pomladi narodov, marca in aprila 1848 je nastal prvi slovenski politični program imenovan »Zedinjena Slovenija«, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v eno deželo Slovenijo.