Alenčica in dvanajst razbojnikov

Mlinarjeva Alenčica je v sveti noči sama ostala doma, drugi so vsi šli k polnočnici. Zlezla je na peč in premišljevala bogve kaj. Naenkrat je v malenci nekaj zaropotalo. Dekle se ni ustrašila, ampak je vzela leščerbo in stopila pogledat, kaj je.

Opazila je, kako se je skozi spodnje okno plazil v malenco razbojnik. Pograbila je sekiro in lop razbojnika po glavi, da je omahnil notri kakor prevrnjen žakelj. Za njim je hotelo v mlin še enajst razbojnikov.

Vsem je razbila glave, le zadnjega je prehitro lopnila in je odnesel samo močno preseko na glavi. Ubežal je in ji zažugal: »Punčka, ti me boš pomnila!«

Ko so prišli ljudje od polnočne maše, so našli v mlinu Alenčico vso bledo in na kupu enajst pobitih razbojnikov. Pospravili so in kmalu pozabili čudno sveto noč.

Čez kakega pol leta se je prišel ponudit v mlin za pomočnika mlad moški. Ni bil nihče drugi kot tisti razbojnik, ki se je hotel maščevati. Alenčica ga je takoj spoznala po brazgotini na glavi.

Nič ni povedala domačim, kdo je, le prosila jih je, naj je ne pustijo nikdar same doma. Razbojnik je iskal prilike, da bi bil sam z Alenčico. Naredil se je bolnega, misleč, da mu bo gotovo stregla sama dekle. A se je ukanil, ona je prosila očeta, naj vedno od kod opazuje.

Ko je razbojnik nalašč hudo stokal, ga je Alenčica na hitro ozdravila. Segrela je železno palico in zlezla pod njegovo posteljo. S palico ga je začela dregati. Ko je prvič sunila, je samo malo odskočil, drugič že več; ko pa ga je tretjič dregnila in palico še malo zasuknila, je zatulil in skočil čez odprto okno.

Zažugal ji je ponovno: »Punčka, tudi za to se bom maščeval,« in izginil v gozd. Drugi predpust sta se oglasila v mlinu dva snubca. Snubila sta Alenčico in sta bila tisti razbojnik in njegov pajdaš. Niso ju spoznali.

Oče mlinar je bil takrat pijan, pa je Alenčico obljubil. Ker se je tako lepo sešlo, so napravili malo pojedino. Zvečer sta ženin in njegov tovariš prosila pijanega mlinarja, če dovoli, da gre Alenčica z njima na izprehod. In je dovolil. Šli so samo do prvih dreves v gozdu.

Tam so se ustavili in ženin se je odkril ter vprašal deklico: »Punčka, ali me kaj poznaš?« Alenčica ga je spoznala, a se je potuhnila in odvrnila: »Kako te bom poznala, ko si šele od danes pri nas!« Razbojnika sta se zarežala in jo odpeljala v razbojniški grad.

V gradu sta jo hotela takoj ubiti, pa ju je zmotil drug, ki je prišel povedat, da bodo po cesti ravnokar peljali blagajno z velikimi denarji. Zaprla sta deklico v neko sobo in odšla ropati.

No, ona ni kar tako obstala in jokala. Hitro je presodila, kako visoko je z okna do tal. Soba se je nahajala v drugem nadstropju. Nič zato, odstrigla si je dolge kite in iz njih brž spletla vrv. Po njej se je spustila in srečno utekla iz razbojniškega gradu.

Pribežala je do kmeta, ki je vozil mrvo. Prosila ga je: »Oče, bodite tako dobri, skrijte me v mrvo, ker me razbojniki love.« Kmet jo je skril nekam v sredo in pognal hitreje. Že so pridirjali do njega razbojniki na konjih. Ustavili so ga in se nanj zadrli: »Ali si videl bežečo dekle?« »Nikogar nisem videl,« je odvrnil kmet.

Eden razbojnikov pa je menil: »Kaj, če je ni skril v seno! Prevrnimo mu voz!« Pa je odločil razbojniški poglavar: »Ne, preveč časa bi zamudili. Dovolj bo, če presuvarno s sabljami to mrvo, če je dekle notri, bo pritekla kri.« Presuvali so vso mrvo, a njihove sablje so bile prekratke in Alenčice niso sploh dosegli. Ko niso opazili nobene krvi, so pustili kmeta in odhiteli naprej.

Tako je bila Alenčica rešena. Pravijo: v tretje gre rado. Res, mlinar je imel tudi vinske gorice. Tisto leto je trta dobro obrodila. Lepega dne sta se oglasila pri mlinarju dva, ki bi rada kupila vino. S seboj sta imela že kar sode, zato so brž sklenili kupčijo. Ta dva nista bila nihče drugi kakor tisti razbojnik in njegov drug, v sodih so pa bili ostali pajdaši. Nihče jih ni spoznal, le Alenčici se je zdelo čudno, zakaj eden izmed njiju vsako toliko gre ven k sodom. Ko sta bila oba v hiši, je še sama stopila k sodom.

Potrkala je na prvega. Iz soda se je oglasilo: »Ali je že čas?« »Le še malo potrpi,« je odgovorila dekle. Tako se ji je zgodilo pri vseh sodih. Poklicala je očeta in mu povedala, kaj se skriva v sodih. Oče je zadržal ona dva v razgovoru, Alenčica pa je stopila urno v vas po dekleta.

Z njimi je navrela deset velikih loncev kropa, za vsak sod enega. Potem so dekleta stopila k sodom in vanje vlila vsaka svoj lonec kropa, da se je vseh deset razbojnikov do mrtvega oparilo. Ona dva, ki sta bila v hiši, pa so prijeli in ju peljali pred sodnike. Oba sta bila obsojena na smrt in čez sedem dni obešena.

Komentarji