Nekoč se je kmet Miha zopet vračal domov. Ko pride do Savinje, je bila že tema. S težavo je prisopihal do poti, ki se odcepi na grad. Nenadoma zagleda pred seboj veliko belo prikazen. Lasje so se mu začeli jeziti in strah ga je bilo. Iz prikazni je nenadoma puhnil ogenj in zasmrdelo je po žveplu. Tedaj se kmet ojunači in vpraša: »Kaj hočeš tu? Pošten človek sem in grem domov.« Prikazen mu pa odgovori: »Jaz sem vešča, ki prinašam celjskemu gradu in njegovi gospodi smrt. Ne bo več videl Ulrik svojega gradu! Tudi ti ga ne boš več videl celega!«
Po teh besedah je prikazen izginila. Kmet se je pa onesvestil. Doma so ga čakali in čakali, a ga ni bilo. Možje so vzeli luči in so ga šli iskat. Pa komaj so prišli do prvega križpotja, so zapazili, da žari ves grad v čudnem ognju. Strah jih je obšel in zbežali so. Zdelo se jim je, kakor da imajo grad nad svojimi glavami. Tisto noč so nemirno spali. Ko so se zjutraj zbudili, so zagledali grad v razvalinah. In že je prisopil Miha ter jim je pripovedoval, kaj je doživel.
