Bitka pod starim hrastom

V dolini pod gradom je stal star hrast. Ko je sonce bilo na najvišji točki neba, je v njegovi senci bilo kar prijetno hladno. Tistega večera, ko se je sonce naslanjalo na vrh griča poraslega z gozdom, se je hrast divje zibal, bilo pa je zelo malo vetra.

Jaz sem kraljevi poročevalec in sem takoj stekel h generalu in mu povedal, kaj se dogaja s hrastom. General je predvideval, da je na delu čarovnica. Zbral je vse viteze, opravljene za boj. Takoj, ko so bili pripravljeni, so se odpravili k staremu hrastu. Ko so prispeli k njemu, se je hrast nehal zibati, v daljavi pa smo zaslišali divje krike Turkov. Iz gozda na griču se je vil gost, črn, krvoločen dim, ki je pomenil bitko. Bitko, ki bo pomenila življenje ali smrt.

Iz gozda so se pojavili prvi obrazi, do zob oboroženih Turkov. Takoj za tem se je zaslišalo žvenketanje železa, ki se je iskrilo v večernem mraku. Bakle so zažigale vse, kar so oplazile in kmalu je bila trava vsa rdeča in prepojena s krvjo. Ležala so prva trupla. Mimo hrasta so pridivjali plameni, a nobeden ga ni opekel. Sedel sem med najvišjimi vejami krošnje hrasta, ki ga je obdajal jedek dim, poln krvoločnosti in hudobije. Noč je minevala uro za uro. Ko je ura na stolpu odbila polnoč, se je kri lesketala v soju lune.

Na bojišču je bilo vedno manj sovražnikov, a tudi vedno manj pravičnih, nedolžnih vitezov, ki so se borili za domovino. Videl sem grofico, kako je žalostno gledala skozi okno svoje sobe in pretakala bridke solze. Nekaj ur pozneje so se prikazali prvi žarki, ki so pokazali žrtve in potočke krvi. Preživelo je kakih štirideset vitezov. Ranjenih, a zmage polnih teles. Drug drugemu so podajali roke, nekateri pa so se poslavljali od svojih mrtvih tovarišev.

Na vejo, na kateri sem sedel jaz, je priletela sinička in zapela svojo pesem. Ko sem splezal s hrasta, sem opazil, da je ostal nepoškodovan, a na njem so bili vidni madeži krvi. Ta hrast nas je čudežno posvaril pred Turki. Hrast je ostal zavarovan in vsakdo, ki je šel mimo se mu je priklonil. Od tedaj se hrast ni več divje zibal, saj je opravil svojo nalogo.

Viri:

Grajske zgodbe, Patrik Šafarič, 2011
"Pri urah slovenščine učenci spoznavajo različna književna dela, pri katerih spoznavajo značilnosti različnih književnih prostorov in literarnih oseb. Tematika kulturnega dne osmošolcev je bila Grajske zgodbe. V zgodovino kraja Negova in Negovskega gradu jih je popeljala vodička Dragica Starovasnik, ki je povedala še marsikatero zanimivo anekdoto iz preteklosti. Legende so učence popeljale v domišljijski svet in nastali so zanimivi literarni zapisi. Učiteljici Živana Safran in Alenka Kozar."

Komentarji