Čarovništvo

Eden najmračnejših in najsrhljivejših pojavov, ki je še vedno nepojasnjen in v zelo slabi luči prikazuje pravni sistem tedanjega časa, so čarovniški procesi. Ljudje, ki so bili obsojeni čarovništva, naj bi škodovali ljudem in živini, povzročali naj bi točo, neurja, pozebe.

Čarovnice naj bi izdelovale mazila za letenje iz posvečene hostije in otroških src. Običajno so bile obtožene krivoverstva (odpada od krščanske vere) ter zavezništva in spolnega občevanja s hudičem. Čas do srede 17. stoletja je obdobje posameznih čarovniških procesov, vrhunec pa dosežejo v drugi polovici 17. in prvi polovici 18. stoletja.

Obtoženim so izsiljevali priznanja o krivdi s pomočjo mučilnih naprav, ki so bile prilagojene prav za to priložnost. Prisilili so jih tudi k obtožbi drugih čarovniških sodelavcev. Večina obtoženih je zaradi nečloveškega trpinčenja priznala krivdo, marsikdo pa mučenja ni preživel.

Uporabljali so poseben mučilni čarovniški stol, s katerim so se v Ljubljani oskrbeli 1692 leta. Preiskovalci so vodili preiskavo s krvnikom in njegovim hlapcem. Na ljudeh so iskali hudičeva znamenja in ob vsem tem so nastajali tudi zapisniki. Priznanju je sledila smrt na grmadi. Nekatere obtožence so žive zažgali, po letu 1720 pa obtoženih niso več obsojali na grmade.

Zaradi nepopolnosti ohranjenih aktov, je treba resnično število žrtev čarovniških procesov, ki je doseglo svoj vrhunec prav po zmagi protireformacije, vsaj podvojiti. Vzpon števila procesov v 16. stoletju je sočasen z odločbo zoper potepuhe (1580) in s preganjanjem »novega štiftarstva«, vzpon v drugi polovici 17. stoletja pa z velikim porastom »potepuhov« po končani tridesetletni vojni. Pri tem pa se kaže tudi zelo dobro medsebojno obveščanje. Obveščevalske zveze pa zajemajo izjemno obsežno področje – na primer družba Zauber-Jackla od Salzburga do Kranjske.

Literatura:

  • https://www.slov.si/dipl/zor_natasa.pdf

Komentarji