Če je to res?

Nekje v Lažnivi dolini se dviga sredi polja grič in tam je gospoda sezidala grad v sedem nadstropij. Tista gospoda je bila čudna, pijačila je cele noči ter skrbela le, da so se ji prašiči dobro redili. V tej skrbi je bila nekoč posejana cela Dolga njiva s korenom.

Pa se je čudni gospodi čudno namahnilo. Iz vsega posevka je vzklil le en sam samcati koren. Bil je tolikšen, da ni bilo še nikoli videti takega. Grajska dekla ga je morala vsak dan opleti in okopati. Tisti koren je dorastel, pa je grajska gospa napotila deklo, naj ga gre izpulit.

Dekla je ubogala; prijela je koren za perje in ga začela vleči. Toda koren se je prijel zemlje in če je še tako vlekla, korena ni zmogla. Ker dekle ni bilo dolgo nazaj, veli gospa hlapcu, naj gre pogledat, zakaj dekle ni domov. Hlapec je šel, videl deklo, ki se je mučila s korenom, pa je prijel deklo čez pas, dekla koren za perje, koren zemljo, ali tudi oba nista izpulila korena.

Hlapca ni bilo dolgo v grad, zato pošlje gospa na njivo svojo kuharico. Pride na njivo, vidi ona dva, kako se trudita, pa jima pomore. Prime se hlapca, hlapec dekle, dekla korena, koren zemlje  in vlečejo, vlečejo, a vendar ne gre. Nikogar ni bilo domov, zato je prišel radovednost past še sam grajski gospod.

Ni šlo drugače, tudi on si je zavihal rokave, pljunil v roke in se prijel kuharice, kuharica hlapca, hlapec dekle, dekla korena, koren zemlje, pa tudi vsi štirje niso mogli korena izpuliti. Medtem je čas potekel in je grajska gospa sama morala opraviti živino. Ko je v gradu spravila vse nared, je brž še ona skočila na njivo pogledat.

Prišedši tam, gre tudi ona pomagat. Prime se gospoda, gospod kuharice, kuharica hlapca, hlapec dekle, dekla korena, koren zemlje in ko tako vsi na vso moč vlečejo, se koren vendar premakne in končno izpuli. Pri tem pa se vsi prekucnejo in soncu podplate pokažejo.

No, so se tudi pobrali in poslali hlapca v grad po voz. Zapregel je tri pare voli in naložil velikanski koren ter ga srečno speljal pred grad. Pred gradom spoznajo, da so vsa grajska vrata premajhna. Gospod je dejal: »Nič zato, ga bomo spravili noter čez male line!«

Tako so tudi storili. S tistim korenom so izpitali tolikšno prasico, da, ko so jo zaklali, je bilo mesa za celo mišjo pečenko. Slanino pa so dali sušit v podstrešno frčado. Bila je tako težka, da se je nekega dne utrgala in je predrla vseh sedem stropov čudnega gradu.

Padla je v vinsko klet in se ustavila na pajčevini, katero je križavec skorajda spredel prek vinske vehe. Za pust so scvrli tisto slanino. Maščave je bilo toliko, da so jo komaj spravili v orehovi lupini. Zvečer pa je prišla miška in je pojedla vso mast.

Komentarji