Gospa s Pristave

Gospa s pristave je bila znamenita vojvodinja Virida Visconti iz Milana. Bila je prva izmed otrok Barnabe in Matilde Visconti, poznana tudi kot žena avstrijskega Leopolda III. in dobrotnica stiškega samostana. Svojo jesen življenja je preživela na Pristavi nad Stično.

Prvorojenka milanskega kneza Viscontija je v svojem prostem času prebirala pesmi tamkajšnjih pisateljev, posebej oboževala pa je italijanskega pesnika in pisatelja Petrarco. Svoj prosti čas je poleg učenju namenjala tudi pomoči pri izdelavi zastave, ki je služila kot prepoznavni znak milanske vojske.

Milanski grb je vdelan v vezenino, na kateri kača požira prestrašenega otroka, nad njima pa počiva lombardijska železna krona. Barnaba Visconti je s ponosom dovolil svoji hčeri, da je možem, ki so odhajali v boj, predala zastavo. Viscontijeva vojska ni želela spopada z Benečani in Padovci, bili pa so odločeni, da bodo branili Milano in ostale pokrajine. Grb na zastavi je še danes prepoznavni znak rodbine Visconti.Na obisk v Milano je prišel poslanec avstrijskega vojvode Rudolfa s pomembnim predlogom. Avstrijski vojvoda je v pismu nagovoril Barnaba, naj svojo prvorojenko Virido da za ženo njegovemu bratu Leopoldu III. Ni pa bil Leopold III. edini snubec, Virida je bila deležna mnogih pozitivnih besed od znamenitega vojskovodje Ambrosia Sforza iz Milana, a je postala žena Leopoldu III, ko mu je bilo komaj 14 let.
Prvih nekaj let na avstrijskem dvorcu ni bila srečna, o svoji nesreči, ki jo je delno prekrila, je pisala tudi domov. Tuj ji je bil nemški jezik, ravno tako manj razkošno stanovanje v dvorcu, v katerem sta živela z možem. Z njima so ravnali kot z otrokoma, kar sta tudi bila, medtem ko si je starejši brat Albreht privoščil razkošje na dvoru ter veliko služabnikov. Virida ni bila vajena nepozornosti in prilagajanja. Gospe so se zbirale v veliki sobani, kjer so se kratkočasile z delom in klepetom, a mlada Italijanka ni bila posebej zgovorna pri delu.

Slabi časi so ob Leopoldovi polnoletnosti minili. Virida in Leopold sta postala priljubljena s svojim nastopom pred podložniki in ostalimi, tako sta prav kmalu vladala v deželi. Želela sta si vse več in več, ogromno posesti in gradov. Bila sta uspešna pri pogajanjih in imela veliko oblasti. Leopold je s svojim bratom sodeloval in tako sta postala lastnika veliko posesti vse tja do Tirolske. Leopold je želel dokazati ljudem, da je junak. Svoje junaštvo je dokazoval v bojih in dobil časten naziv viteza. Zasedel je dežele, kot so: Štajerska, Koroška, Kranjska, Slovenska krajina, Istra, Felte, Cividale, Tirolska, grofija Habsburška, mejna grofija Burgavska, Trst in še druge manjše pokrajine. Viridi v ponos in svakinji v ponižanje je Leopold zavzemal te dežele, s čimer pa si je pridobil tudi veliko sovražnikov. Leopold je vseeno svoji ženi kupoval drage gradove in ji nudil najmogočnejše posesti, kajti bila mu je v oporo. Vlivala mu je pogum in moč ter bila njegova svetovalka v bojih pri zavzemanju dežel.

Viridi in Leopoldu so se rodili štirje otroci, Vilijem, Leopold, Ernest in Friderik. Otroke sta vzgajala po verskem načelu ter po knežjem vedenju. Virida je svojemu prvorojencu iskala ženo glede na koristi, ki bi jih pridobili s poroko. Želela je postati cesarica in mati kraljev, tako bi pokazala vsem ljudem svojo slavo ter kako uspešna žena in mati je.
Vzgojo dveh sinov sta Leopold in Virida prepustila kmečkemu duhovniku Petru. Znano je bilo, da se ljudje iz kmečkega stanu le stežka povzpnejo do dvora, a Peter je bil nenavadno pameten in tako se je priučil za duhovnika na Dolenjskem v Samostanu Stična. Postal je učitelj in vzgled starejšima dvema sinovoma na avstrijskem dvoru. Kmalu pa je moral dvor zapustiti, Virida je namreč ocenila, da sta ji sinova postala tuja, vzrok pa naj bi tičal v duhovnikovi vzgoji. Odšel je v stiški samostan.

Med vojskovanjem s Švicarji za njihovo ozemlje so Švicarji izvedeli za Leopoldov bojni načrt. Z ukano so jih zvabili v dolino in sedemintridesetletni Leopold je v boju za švicarsko mesto Luzern umrl. Za Virido so takrat nastopili težki časi. Smrt svojega moža jo je pretresla, sedaj ni imela več nikogar, ki bi jo preživljal, a so ji oporo nudili vsaj njuni sinovi. Starejši Viridin sin je bil še premlad za prevzem oblasti, zato je vodenje prevzel Leopoldov brat Albreht. Ravno tako je Albreht poskrbel za nečake in jih odpeljal na svoj dvor, Virida pa je ostala sama v Gradcu. Z vsakim dnem bolj se je ozirala na Boga in se zatekala k molitvam. Tako je zopet navezala stik z menihom Petrom iz stiškega samostana in se pokesala za svoje početje, ko je bil pri njih. Z njegovo pomočjo je Virida izvedela za lovski gradič v bližini samostana. Tega ji je kupil celjski grof Herman. Virida je svoj preostanek življenja preživela na tem lovskem gradu – Pristavi. S svojo pokoro in miloščino je postala dobrotnica vseh ljudi v okolici stiškega samostana. Virida je na gradu dočakala tudi svojo smrt. Na pare so jo položili v cerkvici sv. Lamberta, v stiško grobnico je bila pokopana nekaj dni pred sv. tremi kralji leta 1407 (ali 1415). Vse svoje imetje je zapustila stiškemu samostanu.

Kraj se danes imenuje Pristava. Grad ne stoji več, zgodovinski viri pa nas opozarjajo na plemenito gospo s pristave, Virido Visconti, katere se s ponosom spominjamo in jo omenjamo tudi okoliški prebivalci. Cerkev sv. Lamberta na griču stoji še danes, na njej pa je spominska plošča v časti Viridi Visconti, ki je bila postavljena ob 600. obletnici njene smrti.

Literatura:

  • https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/Ivan-Janezic---Kraljev-Gospa-s-pristave; Mateja Okorn, obnova povzeta po knjigi Gospa s pristave, Janežič-Kraljev Ivan.

Komentarji