Grad na Gorici

Gorica je nizek hribček v zgornjem koncu Dobrepolj. V davnih časih so imeli gospodje dobrepoljski svojo graščino Podpečjo. Od tam so gospodovali Poljcem. Najbolj tenka je tedaj predla Podpečanom, Videmcem in Bruhavanjcem, ker se je z graščinskega okna videlo naravnost v njihove sklede, Zagoričani in Malovašci, ki so imeli koče za Gorico, pa so marsikaj urezali po svoje.

Gorica jih je skrivala, zato je grajski gospod sklenil sezidati na Gorici drugi grad, od koder bi se videlo po vsej dolini. Res, naročili so italijanske zidarje in pričeli z delom. Posebno hitro ni šlo, ker so Poljci le s silo tlačanili. Zato so imeli Zagoričani in Malovašci čas premisliti, kako bi delo preprečili.

In so si izmislili: kar so zidarji čez dan pozidali, so nezadovoljineži čez noč podrli. Tako tri noči povrsti. Obenem pa so tudi raznesli med stare ženice in lahkoverneže, da to dela za gotovo sam peklenšček. Novica je prišla na uho grajskemu gospodu. Zarohnel je in se zakrohotal: »Vam bom že dal peklenščka! Boste videli, kako bo cvilil, ko bo v mojih rokah.«

Ukazal je, da mora grajski stražnik iti čez noč stražit zidanje. Za prvo noč je bil izbran stražar, ki se je enega mrtvega bolj bal, ko treh živih. Vzel je helebardo in šel na stražo. Tudi on je že slišal splošno novico, da podira zlodej, zato mu ni bilo preveč lahko pri srcu.

Tolažil se je z žganjem in kmalu začel dremavsati. Kar ga je zmotilo skovikanje. Čuk se je oglasil na levi, čuk na desni, spredaj, zadaj. Stražniku so že vstajali lasje in močneje je poprijel za bridko orožje. Naenkrat se je pokazalo pred njim nekaj belega, korajžno je koračalo proti junaku.

Nagnil je helebardo in zavpil: »Stoj, kdor si!«  Toda bela prikazen je šla kar naprej proti njemu, čuki in sove so pa vedno grozneje skovikali in se smejali. Ko se je v mesečini še zasvetlikala kosa v rokah prikazni, je stražnik zastokal: »O mamka božja, sama smrt gre nadme,« pa jo ucvrl ves bled, kot bi prišel na dopust iz samega ižegnanega britofa.

Tedaj je bela prikazen odvrgla koso in belo rjuho, iz teme so pa pristopili fantje in možje, ki so prej pomagali čukom in sovam. Poprijeli so kopače in razdejali sveže pozidani zid. Pred zoro je bilo vse razmetano. Zjutraj so našli zidarji vse razsuto.

Brž se je razneslo, kaj se je snoči pripetilo stražarju. Grof je besnel in dal stražarja pretepsti ter ga zapreti. Ukazal je: »Nocoj bodo šli štirje na pazko. Pa ne štiri babe, boste videli, kako bo bežala smrt,če se bo le prikazala.«

Ponoči so bili postavljeni štirje stražniki, vsak na svojo stran.  O njih ne bi mogel nihče trditi, da so strahopetci, kar tako pa jim vendar ni bilo, četudi so imeli duše dobro privezane. Ure so tekle, prišla je enajsta ura. Čukov in sov ni bilo. Kaj pa tisto v vrhovih smrek! Lučice so se vžigale in odletavale v lokih stran. Opazovali so jih stražniki tihi in molčeči, kar še eden izmed njih oglasi: »Heeej, ali vidite coprnice, kako se krešejo!« Oglasil se je drugi: »Joo, joj, coprnice!« Ravno tako tretji, četrti stražnik: »Joo, joj, coprnice!« Kar je zagorel v bližnji hosti večji ogenj.

Hej, pa so jo naši štirje stražniki ubrali proti ognju. Prišli so do visoke hoje, ki je do srede debla gorela po smoli. Komaj so bili zbrani vsi štirje, je zaropotalo v hoji, kakor bi se svet podiral, obenem pa so se vsuli nanje kot pest debeli kamni. Tedaj je bito vseh štirih junakov korajže konec.

Ubrali so jo, kar neso noge in se spotoma opominjali: »Bežimo, da nas coprnice ne dohite!« Ko se je to izvršilo, so s hoj in smrek prilezli navihani zagoriški in malovaški moški. Najprej so pospravili vrata, ki so zropotala s hoje, kamor so jih poprej sami spravili, nato so poprijeli za orodje in spet podrli, kar je bilo pozidanega.

Drugo jutro so seveda zidarji našli vse razkopano. Še bolj se je razjezil grajski gospod, ki je vse štiri stražnike kaznoval kot prvega strahopetca. Četudi ga je lomil revmatizem, da se mu ni dalo stopiti na noge, je sklenil, da poneso zvečer njega samega na stražo, češ, saj nimam mož, da bi se mogel nanje zanesti.

V resnici se je dal že v mraku prinesti h gradnji. Svetila je polna luna, da se je vse dobro razločilo. Glej šmenta, nosilci se še dobro ustavili niso, ko se je izza nizkega novega zidu povzpelo nekaj črnega, bradatega in kosmatega. Pol gospodovega spremstva, to videvši, je urno vzelo pot pod noge, grofu je pa postalo tudi nekam čudno pri srcu. Toliko moči je šinilo vanj, da je bolni nogi kar z lahkoto povesil čez rob nosilnice.

Takrat pa, tista črna pošast, hop čez zidek in naravnost proti nosilnici, grof pa, kot bi imel še prve noge, brez revmatizma in bolečin, jo je udri za svojim spremstvom in se ni ustavil prej, dokler mu ni pošla sapa. Onemogel se je zgrudil kraj Gorice in v strahu, da bi ga peklenšček ne našel, vzdihnil: »O Marija, usmili se me!« Nato se je potuhnil.

Tisti čas so tlačani že ujeli Korinčevega kozla, ki ga je fantiček brž odpeljal v vas. Možje so pa pljunili v roke in podrli zid. Rano zjutraj je prišla vsa grajska s sulicami in sabljami v Gorico in našla gospoda na pol živega. Od tedaj si grof ni upal več zidati gradu na Gorici, pač pa je dal v zahvalo sezidati cerkvico Materi božji v čast, ki še dandanes tamkaj stoji.

Komentarji