Bilo je na praznik sv. Rešnjega telesa. Procesija se je vila po prijazni šaleški vasici. Udeležili so se je skoraj vsi vaščani, hlapec Jurij pa ni prišel. Podal se je rajši v grajsko klet. Mislil si je: »Danes se ga lahko napijem, ko ni nikogar doma.«
Komaj je odprl vrata, je zagledal strašen prizor. Pred njim je stal v svilo oblečen mož. V eni roki je držal velik križ, v drugi pa veliko in črno kačo, ki mu je tej repom ovijala noge in ga tako stiskala, da je kričal in klical na pomoč.
Komaj je neznani trpin zagledal Jurija, je zavpil nad njim: »Ti si zdaj isto napravil, kar sem storil nekoč jaz.« Nato se je zgrudil mrtev na tla. Ta trpin je bil neki prejšnji graščak.
Ista kazen je zadela zdaj hlapca Jurija. Kdor bi si upal iti na sveti večer med 11. in 12. uro na razvaline in bi pri vsakem koraku, ki bi ga naredil od doma pa do razvalin, zmolil očenaš, tisti bi čul ihtenje hlapca Jurija.
Literatura
https://sl.wikisource.org/wiki/%C5%A0alek
