V Olimju so grdo ravnali z ljudmi, ki so hodili v samostan na tlako. Huda kazen je zadela vsakogar, ki ni prišel ob določenem času. Na stojalih so imeli veliko trioglato hrastovo bruno, ki je bilo položeno tako, cla je bila ostrina zgoraj. Kdor je prišel prepozno, tistega so obtežili z debelimi kameni in jahati je moral to bruno.
Neki kmet, močan in velik, kakršni so bili ljudje v starih časih, je imel nekoč zjutraj doma toliko opravka, da ni mogel priti na tlako ob času, kakor je bilo naročeno. Ko pride pred samostan, ga birič ostro nagovori in mu ukaže, naj takoj sede na ostro hrastovo bruno. Kmet pa, ne bodi len, zgrabi siroveža in ga s tako silo trešči na tla, da so se mu pretresle vse kosti. Hitro so se pozaprla okna na samostanu, tak strah je zavladal pred silnim tlačanom. Poslej so ga puščali lepo pri miru.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Olimlje
