Grofica in njen pes

Neka grofica je imela zelo velikega, črnega psa. Imela ga je zelo rada. Ko je poginil, ga je dala v gozdu Pičnica slovesno pokopati in mu postaviti spomenik. Vsak dan je hodila na njegov grob in je tam prav pobožno molila. Za to njeno pobožnost so zvedeli ljudje in so sklenili,, da jo odvadijo te poganske navade.

Nekoč so spomenik ometali z blatom in ga podrli, grob pa so razmetali in ponesnažili. Ko je prišla grofica na grob molit, se je zelo prestrašila. Kar so ji ljudje napravili, se ji je tako gnusilo, da ni nikdar več šla molit na grob svojega malika.

Ko so nekoč graščinski kosci spali ponoči na skednju v senu, da bi drugo jutro zarana šli na travnik kosat, zaslišijo ropotanje raznih strojev v mizarski delavnici. Neki kosec je takoj vstal in šel gledat, kaj je. Toda, joji Ko odpre vrata, se stroji takoj ustavijo in naproti mu pride veliki, črni pes. Kosec se je tako prestrašil, da je skoraj omedlel, vendar je imel še toliko moči, da je hitro zaloputnil vrata in zbežal na skedenj k svojim tovarišem. Tovariši so ga izpraševali kaj mu je, da je ves zbegan. Mož kar k sapi ni mogel priti. Šele ko se je malo oddahnil, je povedal, kaj je videl. Kosci so bili prestrašeni in so še dolgo v noč poslušali, ali se bo še kaj zgodilo. Toda tisto noč niso ničesar več slišali.

Ljudje menijo, da hodi v graščino strašit tisti pes, ki je bil prej tako visoko čislan in so ga potem tako osramotili.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Blagovna

Komentarji