Grofična in kovač

Če greš iz Laškega v Šentrupert, prideš na vrh Skopice in na levi strani zagledaš grad VELIKA BREZA.

Tu sta živela plemiča s svojo hčerko. Mala grofična je bila svojevrsten otrok. Ni se družila s sebi enakimi, ampak je bila rada v družbi tlačanskih otrok.

Mladenka je bila z dneva v dan lepša in v grad je prihajalo čedalje več snubcev. Prihajali so iz daljnih in bližnjih gradov. Na vsa usta so se hvalili o svojih vrlinah. Grofična si je pri grajskem krojaču izposodila šilo in ko se je snubec najbolj hvalil, ga je neusmiljeno zbodla v zadnjico. Seveda je vsak zavpil, ona pa se je smejala, češ kakšen junak pa si.

Očeta in mater je skrbelo za hčer, vendar proti njeni naravi nista mogla ničesar.

Poletni dan se je nagibal h kraju in grajski hlapci so s konji in vozi odšli pobirat desetino. Grofična je odšla za njim. Našla jih je pod kozolcem neke kmetije, kjer so spravljali pšenico na voz. Od daleč jih je opazoval prikupen fantič. Grofična ga je vprašala, kje ima mamo. Odgovoril je, da v hiši joče. Z njim je šla v hišo. Tam je videla še več majhnih otrok. Kaj vam je dobra žena, da jočete?

Vdova sem, letina je slaba in ne vem kako bom preživela vsa ta lačna usta. Grofična se je obrnila proti hlapcem in jim zapovedala, da morajo žito zložiti nazaj pod kozolec, potom pa se naj vrnejo na grad. Revežem pa res ne bomo pobirali živeža.

Grof je že od daleč zagledal, da se vračajo hlapci s praznimi vozovi, zato jim je odhitel naproti ter začel vpiti nad njimi. Hlapci so mu povedali, da jim je tako ukazala grofična. Grof je začel preklinjati. Rekel je, hudič naj vzame njo in grad!

Ob polnoči pa se je na gradu zaslišal strašen glas: 2 Jutri ob polnoči naj ne bo nihče na gradu, razen grofične, ki jo bom vzel kot svojo last.« Ko je grofična slišala te besede, je zbežala na bližnjo pristavo Oštat, ki jo je imel v lasti grajski pisar. Zjutraj pa je grof poslal sle na vse strani, da bo bogato nagradil tistega, ki bo uničil hudiča.

Zvečer je grajski prag prestopil mlad grajski kovač, ki je imel grofično močno rad in je bil zanjo pripravljen celo umreti. Tudi grofična se je z njim rada pogovarjala. Kovač je ostal sam v gradu. Ko je ura odbila enajst zvečer, se je grad močno stresel in v kovačnici se je pokazal hudič. Zarjovel je in mu velel, da ga bo raztrgal na drobne koščke. Kovač se ga ni prestrašil. Hudiču je rekel, da mu bo najprej zbrusil kremplje. Odvije primež in vanj namesti vragove kremplje in jih močno privije. Hudič močno zarjove, da se grad strese in se zadere naj ga izpusti. Kovač mu ni najbolj verjel, zato je še primež bolj privil. Hudič mu obljubi, da če ga izpusti ga bo nagradil tako, da mu pusti grad in grofično.

Ko je ura odbila polnoč, je hudič izgubil vso moč. Takrat ga je kovač izpustil.

Hudič pa je zarjovel, jutri pridem z devetimi hudiči in če ne bo grofične bom raztrgal tebe, njo in grad in je izginil. Zjutraj je vsem povedak, kakšne grožnje mu je napovedal hudič. Grofična je to slišala in se odločila, da naslednjo noč preživi skupaj s kovačem v kovačnici.

Grofična ni mogla skriti svojega strahu ta večer. Usedla se je čisto blizu h kovaču in ga vprašala, če se res ne boji hudiča. Ko ji je odgovoril, da se niti enega niti devet hudičev ne boji, ga je s šilom, ki ga je imela pri sebi zabodla v zadnjico. Kovač ni nič zatulil, pač pa jo je dal čez koleno in ji z močno kovaško roko naložil po zadnjici.

Ona je brcala in se branila, toda ni se mu mogla iztrgati. Ko jo je izpustil ni nič rekla, le nekoliko užaljeno se je umaknila v kot. V tem trenutku pa se je grad močno stresel. Grofična plane proti kovaču, ta pa jo ujame čez pas tako, da jo je privzdignil v zrak. Udari z nogami skupaj in že so v kovačnico vdrli vragi. Naprej je silil vrag z zavezanimi kremplji. Naenkrat močno zavpije, bežimo, bežimo »štraufstik« nese. Grad se je močno stresel. Po gradu se je razširil močan smrad in vragi so izginili brez sledu.

Ko se je vse umirilo, je kovač rekel grofični, da lahko gre brez skrbi spat v svojo sobo, on sam pa bo prespal v kovačnici. Toda grofična ga je pregovorila, da je odšel spat v očetovo sobo.

Ko se je zdanilo, se je v grad vrnil oče- grof z bridko sabljo, da vidi kako se je zadeva s hudičem končala. Močno se je razjezil, ko je videl v svoji postelji spati kovača. Že je pograbil sabljo in jo nameril proti spečemu kovaču, ko je skočila predenj grofična, ki je rekla, on bo moj mož, saj je rešil tebi in meni življenje.

Tako se je tudi zgodilo. Začeli so se pripravljati na svadbo. Grofična je želela, da se veseli cela soseska, zato je določila najlepše svinje in vola za zakol ter odprla sode z najboljšim vinom.

Srečen zakonski par je zapustil novi rod šentruperčanov, ki živijo še danes. Dekleta imajo oči kot jasno nebo in fantje so korenjaki, ki imajo v žepu vedno pipec, da branijo dekleta pred tujimi vsiljivci.

Literatura:

  • http://www2.arnes.si/~tfirer/TEKST/gradovi_vse.htm

Komentarji