Ježi baba

Marjetici je umrla mama. Oba z očetom sta žalovala leto in dan. K njima sta prihajali soseda in njena hči. Soseda se je dobrikala očetu, njena hči pa se je igrala z Marjetico. Tako so se sprijaznili in je soseda postala Marjetkina druga mama. Tedaj je vsa prijaznost minila.

Samo Marjetica je morala delati, ona druga je pa v senci poležavala, se lišpala in lepšala z Marjetkinimi oblekami. Kmalu je prišlo tako daleč, da je morala Marjetka od doma. Zastonj sta se kesala oče in uboga deklica. Kar je narejeno, ne more biti nenarejeno.

Ob slovesu so jo pozdravili samo oče, petelin in koklja s piščeti, mačeha je pa niti pogledala ni. Bosa in brez popotne je šla v svet. Kmalu je prišla do brvi, ki je držala čez bister potoček. Pa se je oglasila stara, brv: »Marjetica, obrni me. Stara sem, vsa pohojena, boli me zgornja stran. Obrni me, da se mi bodo zacelile rane.« »Seveda te obrnem,« je odvrnila Marjetica in jo hitela obrniti.

Brv se je zahvalila in ji rekla: »Pomagala ti bom, kadar boš rabila.« Marjetica je šla dalje. Prišla je do onemoglega kužka. Betežen je ležal v prahu in bolhe so ga žrle, pa je bil slaboten, da se jih ni mogel otresti. Ko je prišla mimo Marjetica, je milo zavekal: »Marjetica, očedi me. Oni, ki sem jim dolga leta izkazoval zvestobo, so me zavrgli.«

»Ubožček, seveda te očedim,« je rekla Marjetica in je kužka brž očistila. Veselo je pomahal z repkom in ji dejal: »Pomagal ti bom, kadar boš rabila.« Zopet je odšla naprej. Kmalu je zapazila staro hruško. Polna je bila zrelih sadov, a nobeden je ni hotel otresti. Pa je zaprosila Marjetico: »Marjetica, otresi me.« »Seveda te otresem,« je odvrnila deklica in močno potresla hruško. Hruška se je globoko, oddahnila in ji hvaležno rekla: »Pomagala ti bom, kadar boš rabila.«

Že je odšla deklica naprej. Zapazila je peč, v kateri se je pekel kruh. Peč je zaječala: »Marjetica, pogasi me, drugače bom ves kruh sežgala.« »Seveda te pogasim,« je rekla Marjetica in skočila do potočka, iz katerega je v prgiščih prinašala vodo, da je pogasila ogenj in rešila kruh. Lepo se ji je peč zahvalila: »Pomagala ti bom, kadar boš rabila.«

Pod večer je prispela Marjetica do hišice, v kateri je stanovala Ježi baba. Ni si upala kar tako stopiti v hišo, pa se je pred pragom obotavljala. Že jo je zapazila stara coprnica in se zadrla skozi okno: »Kaj se potikaš tukaj?« Marjetica se je ustrašila in ji povedala: »Službe iščem.« »Le vstopi, jaz te vzamem v službo,« ji odvrne Ježi baba.

Tako je Marjetica postala služkinja pri Ježi babi. Drugega dela ni imela, ko pospravljati enajst sob. Coprnica je vsak dan odhajala z doma in naročala dekliču: »Glej, da v redu pospraviš. Gorje ti, če pogledaš v dvanajsto sobo!« Marjetica se je dolgo držala tega naročila.

Nekoč pa, ko Ježi babe ni bilo dolgo domov, jo je premagala radovednost in je stopila v prepovedano sobo. Notri so bile tri velike kadi; v prvi samo bakreni denarji, v drugi sami srebrni novci, v tretji sami zlatniki. Začudila se je deklica tolikšnemu bogastvu in pogledala v prvo kad, pa je bila v hipu vsa bakrena, pogledala je v drugo in je bila naenkrat vsa srebrna, pogledala je še v tretjo in je bila precej vsa zlata.

Takrat se je oglasilo ogledalo na steni: »Poglej se, Marjetica!« Opazila je vso zlato, pa se je ustrašila in pobegnila nazaj proti domu. Komaj se je dobro odstranila, že je bila coprnica doma. Takoj je videla, kaj se je zgodilo. Vzela je v roke greben, zajahala trlico in jo ucvrla za bežečo deklico.

Tedaj je deklica že prišla do peči in jo prosila pomoči. Peč jo je pustila mimo, ko pa je do nje prišla Ježi baba, je peč vanjo puhnila ogenj, da ji je zgorela trlica. Zato je morala teči za Marjetico. Takrat je ubožica bila že pri hruški.

Naprosila jo je: »Pomagaj mi!« Hruška je dvignila veje, da je deklica mogla iti naprej. Kmalu nato je bila pri hruški tudi coprnica, tedaj je drevo povesilo vse veje, da se je Ježi baba vanje zapletla in je precej časa trajalo, preden se je iz njih izmotala ter spet šla za dekličem.

Marjetico je tisti čas že pustil mimo tudi kužek. Ni pa pustil Ježi babe, njo je ogrizel in oblajal ter povaljal v prahu, da je izgubila še greben. Toliko časa jo je zadržal, da je bila deklica že pri brvi. Tudi brv je Marjetica prosila: »Pomagaj mi!« Brv jo je pustila čez, Ježi babi pa se je udrla, da se je stara coprnica s čepeti in krivim nosom prevrnila v potok.

Tako je bila Marjetica rešena. Pred domačo hišo šele se je spomnila hudobne mačehe. Ni si upala v hišo in je ostala pri vodnjaku. Prišli so k njej petelin, koklja in piščeta ter so se je radovali. Mačehi se je čudno zdelo to veselje in je pogledala skozi okno. Zapazila je Marjetico, vso zlato. Potuhnila se je in s sladkim glasom povabila zlato deklico v hišo. Pogostila jo je in ona ji je morala povedati, kje in kako si je prislužila tolikšno bogastvo. Marjetica ji pove vse po resnici.

Mačeha si je mislila: »Hm, kar je zmogla ta smrkava punčara, to bo lahko tudi moja lepa hči.« In je naslednji dan oblekla svojo hčer v žido in žamet, jo nališpala z uhani in zlatim prstančkom, spekla ji masleno popotno, ter spremila na pot. Kmalu je bila ošabnica pri stari brvi. Tudi njo je brv prosila, naj jo obrne, toda ona se je namrdnila, češ: »Misliš, da si bom zate mazala svoje bele roke,« in je šla dalje. Kužka, ki je trpel v nesnagi, je odbila in nahrulila: »Misliš, da si bom mazala zaradi take nesnage svojo lepo obleko,« in ga pustila. Hruške, ki jo je prosila pomoči, skoraj ni pogledala, ampak je nanjo zakričala: »Misliš, da si bom zate raztrgala svojo zidano kiklico?« in jo pustila. Peči se je že od daleč ognila. Ko jo je prosila, naj jo pogasi, se ji je le s posmehom namrdnila: »Seveda, da bi si opekla prste in umazala obleko,« in šla dalje.

Pri Ježi babi je dobila službo, kakor poprej Marjetica. Ko je baba odšla z doma, je punčara takoj planila v dvanajsto sobo. Kar skočila je najprej v bakreno kad in je bila vsa bakrena, potem v srebrno in je bila vsa srebrna ter nazadnje še v zlato kad, pa je bila vsa zlata. Pogledala se je v ogledalu; dopadla se je sama sebi in zbežala domov. Kmalu za njo se je zaletela tudi Ježi baba na trlici z grebenom v roki. Dekle je skupila že pri peči.

Peč je vanjo bruhnila ogenj, da se je z nje stopilo zlato. Pri hruški jo je doletela druga nesreča: hruška je nagnila veje in postrgala vse srebro. Še huje je bilo pri kužku. Zakadil se je vanjo in jo prevrnil. Ko se je valjala v prahu, jo je dohitela Ježi baba, ki ji je razpraskala z grebenom ves baker. Z zadnjimi močmi se je punčara privlekla do brvi, pa tudi brv se je pod njo udrla in čol v vodo.

Coprnica pa za njo in ji je izpraskala še oči ter populila lase. Kot strahovito strašilo je pristokala domov. Taka si ni upala v hišo, a so jo izdali petelin, koklja in piščeta, ki so se čudili takemu strašilu. To je slišala mačeha in je prišla pogledat ven. Ko je zagledala svojo hčerko tako razpraskano in razbito, se ji je zaletelo in je izpustila svojo grešno dušo. Njena punčara je šla po svetu in je bila vsem na poti, še psom, ki so jo oblajali za vsakim voglom. Marjetica je ostala doma, dokler je ni našel Zlati kraljevič iz Devete dežele ter je odpeljal v svoj Sončni grad.

Komentarji