Davno je že od tega, ko so morali Belokrajinci hoditi na tlako. Pa so se nekoč naveličali tlake in so vse, kar so napravili, napak napravili. Vsako zlo gre za dobro; tudi to zlo je tlako odvrnilo.
Poslala je gosposka Belokrajince v lozo hraste sekat. »Pa nizko sekajte, ne puščate previsokih panjev!, je naročala kmetom, preden so le-ti odšli v gozd. Pokimali so Belokrajinci in potrdili: »Nizko moramo sekati«, in odšli.
Ko so prišli v lozo, so se postavili vsakdo pred en hrast. »Ne bomo se sklanjali, da bi nizko sekali, križca bi nas zabolela!« so še dejali drug drugemu in kar stoječ udrihali po hrastih.-
Ko je drugi dan prišla gosposka ogledovat delo, se je hudo razjezila, ko je videla, kako so kmetje sekali. Vprašali so jih kako in kaj, Belokrajinci pa so odgovorili:
»Smo na nizko sekali, prav pri koreninah; pa so od včeraj zopet toliko zrasli.«
Drugič so najeli mlatiče. Ker je bilo preveč mlatičev za pičlo mlatev, je gosposka poslala preostanek na polje lečo plet.
»Na čisto oplejte, pa pazite, da ne boste leče pogazili. Ni treba klečati, ko boste pleli, preveč leče bi pomendrali. Pripognite se kot žanjice, tako boste najlepše opleli!« je naročila gosposka.
»Da-kaj!« so razumeli moški in odšli na polje. Toda niso nič pleli! Polegli so po njivi in vso lečo poležali. –
Ko je drugi dan prišla gosposka ogledovat delo, se je hudop razjezila, ko je videla, kako so kmetje opleli lečo. Vprašali so jih kako in kaj, Belokrajinci pa so odgovorili: »Smo pleli lečo! Tako na čisto smo iztrebili plevel, da je leča čez noč kar zdivjala v rast. Bila je previsoka pa je polegla. Se bo že sama dvignila!«
Spoznala je gosposka, da Belokrajinci nečejo vel tlačaniti, pobrala je svoje bogastvo in odšla drugam. Od tistih dob ni več tlake v Beli Krajini in od tistih dob so razpadli gradovi v Beli Krajini – zapuščeni.