Kako so kopali zaklad

Pripovedujejo, da se nahaja v podzemeljskih delih vrh graškega gradu cele kleti polne zlata. Nekoč so se odločili trije pogumni, z veliko razborčani, da izkopljejo ta zaklad. V jasni mesečini se odpravijo na delo. Sredi grajskega dvorišča zakurijo. Spretno rožljajo težki krampi, hitro odmetava lopata prst in kamenje. Od časa do časa pospešuje delo krepek požirek droženke.

Že je odgrnejn velik del dvorišča in odkrit vhod v tleh. „Enajst bo skoro“, opozori eden izmed delavcev. „Nič zato“, odgovarjajo drugi, „kmalu bomo v kleti“. Pa delajo, da se kar iskre krešejo. Nepričakovano potegne hud veter. Nebo potemnijo črni oblaki. Še pridneje delajo, pot jim lije po licih. Vršenje vetra prehaja v vihar. Vmes pa se sliši čudno pokanje, cviljenje, tuljenje. Grmi in bliska se, da se stresa zemlja pod možakarji. Silna ploha ugasne ogenj. Strašno temno prodirajo le ognjeni bliski. „Sveti križ božji, poišči čutaro!“veleva eden izmed kopačev.

Zopet blisk. „Ježeš!“ zavpije drugi. V ognju in blisku je stal pred njimi črn rogat koštrun. Kopači pa jo uberejo pred samim vragom brez čutare in orodja v Lisce k posestniku Jošku, kjer so se še popivali tobakarji. Bledi, prestrašeni pripovedujejo v eni sapi, kako so coprnice prihajale na ples, kako se je kot črn koštrun v ognju pokazal vrag, varuh zaklada, in kako jih je zapodil v breg.

 

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Reutenberg_~_Gradec

Komentarji