Ko sem končno postal vitez

V dolini pod Negovskim gradom je stala majhna hišica. V njej je bila doma družina Trautsmannsdorf. Že ko je sin Herman bil star 5 let, je hotel postati vitez. Ko je bil dovolj star, da bi se izučil za viteza, je šel k vodji vitezov. Vprašal ga je, če bi se lahko pri njem izučil. Odgovoril mu je, da se lahko in naj pride drugo jutro. Ko je drugo jutro prišel, mu je rekel, naj si izbere orožje. Imel je veliko orožja: sulice, sablje. Herman si je izbral sabljo in ščit. Ko je njegov učitelj moral spremljati kako kočijo, je s seboj vzel Hermana. Med potjo so jih napadli Turki. Ranili so njegovega učitelja.

Herman se je skril za drevo, na koncu pa je le zbral pogum in premagal zadnjega napadalca. Njegov učitelj ga je pohvalil in mu rekel, da je postal pravi vitez. To vse je zapisal v kroniko, da jo bodo lahko brale naslednje generacije. Ko je Herman postal odrasel, je imel svojo družino. In k njemu je prišel en otrok in ga vprašal, če se lahko pri njem izuči za viteza. Hermana so v vojni ubili in njegov učenec je rekel, da se bo tistemu, ki ga je ubil, to povrnilo. Storilca nikoli ni našel. Spomin pa je ostal do danes. In tako se je končala zgodba o vitezih.

Viri:

Grajske zgodbe,Matjaž Horvat, 2011
Pri urah slovenščine učenci spoznavajo različna književna dela, pri katerih spoznavajo značilnosti različnih književnih prostorov in literarnih oseb. Tematika kulturnega dne osmošolcev je bila Grajske zgodbe. V zgodovino kraja Negova in Negovskega gradu jih je popeljala vodička Dragica Starovasnik, ki je povedala še marsikatero zanimivo anekdoto iz preteklosti. Legende so učence popeljale v domišljijski svet in nastali so zanimivi literarni zapisi. Učiteljici Živana Safran in Alenka Kozar.

Komentarji