Bilo je nekoč davno, ko so zacvetele češnje in se je pomlad razbohotila po vseh gičevjih daleč naokoli. Pridni kmetje so hiteli po svojih opravkih in ni bilo nikogar, ki ne bi užival krasen pogled na razvetela drevesa daleč naokoli.
Prav tisti dan je presvetli grof Attems potoval po teh krajih in pogled mu je bil tako očarljiv, da je sklenil sebi zgraditi dvorec prav sredi tega lepotja. Ustavil se je pod majhno vasico, ki je na vrhu hriba kraljevala nad dolinicami in griči naokoli. Grof se je namenil na grič, medtem ko so njegovi spremljevalci nekaj godrnjali, zakaj niso ravno radi potovali, pač pa poležavali v gradovih, kjer se jim je dobro godilo.
Grof je prijahal v vas, ko so ga na pragovih bornih koč pričakale žene kmetov in grupe majnih otrok. Tokrat grofa ni zanimala vasica, pač pa mesto, kjer si bo postavil dvorec. Ustavil se je na koncu vasi in si ogledoval previsno steno na zahodni strani vasi. Ni bila kako velika, ravno dovolj, da je grof izbral mesto za svoj poletni dvorec. V glavi si je že predstavljal kako bo lepo, ko bodo vsako spomlad zacvetele češnje in bo lahko užival v lepotah narave.
Kmalu je grof naročil vse potrebno in najel kmete od blizu in daleč, pa obrtnike iz daljnih krajev, da so se zgrnili na grič, kjer je stala mala vasica Barbana. Trume delavcev so delali dneve in tedne, da je dvorec, značilno stopničasto poslopje začelo rasti iz nič. Grof je hotel imeti prelepo rezidenco, zato je vložil veliko denarja v izgradnjo,
Ko so se glavna dela dokončevala in je poslopje začelo dobivati podobo, so prišli na vrsto tesarji, ki so kmalu izgradili ostrešje, na katerega so polagali lesene skodle Kamnoseki so rezbarili v marmorju in okraševali zgradbo z štukaturami in prelepo teraso, ki je imela veličasten pogled vsenaokoli. Kmalu so bila dela povsem zaključena in grof se je veselil, da se bo lahko naslednjo pomlad za nekaj časa preselil v dvorec in užival v pogledu na razcveteno pokrajino.
Toda dolgo ni užival. Grof se je postaral in kmalu umrl. Dvorec je doletela usoda svojega navdušenega graditelja. Leta so minevala, na dvorec pa ni bilo nikogar od presvetlih gospa in gospodov. Vasica je ostala, dvorec pa je počasi tonil v pozabo. Kmalu ni bilo na dvorcu nobenega oskrbnika več. Ljudje so počasi jemali kamen po kamen in najprej zgradili cerkvico, ki je bila prej lesena. Počasi so tudi svoje lesene koče začeli zamenjavati s kamnom iz dvorca in nastala je kamnita vasica Barbana.
Če boste kdaj hodili po tem krajih, ne iščite dvorca, ker ga ni več, Poglejte raje cerkvico in kamnite hiše, ker tam notri se skriva dvorec. Njegov spomin leži v zidovih vasice Barbane.
Literatura:
- http://www.rtvslo.si/blog/johanbank/slovenski-gradovi-in-legende-96/46743
